Zgodba iz mesta

Ajaccio. Središče mesta. Trg generala de Gaulla. Nedelja dopoldne.

Manjši sejem dragocenih starin je, in še marsičesa drugega starega, ponuja se lepa poslastica za ljubitelje antikvitet in nič manj za glasbene manijake. Navdušeni kot otroci se, čeprav že skoraj vsi odrasli, razkropimo vsak na svoj konec, zgodbe preteklosti človek vendarle najlepše nabira sam, vsaj najprej sam – da bi jih nato prenesel v aktualni družinski imaginarij ter bi v čim večjem številu in čim bolj zanimivo postale skupne, naše pač. Ve se, koga vleče kam kot polža k solati, kdo si dela zbirko česa, koga kaj malone uroči, potem pa je treba sitnariti, kajti drugače ga tudi po več ur ne bo nazaj ... A kdo bi si mislil, da bomo v središču korziškega glavnega mesta med stotinami starih vinilk, od klasike in francoske klasike do vsega mogočega svetovnega, izbrskali Gradske priče? Kako se je lahko na otoku lepote (in nasilja) znašel Parni valjak iz leta 1979? Ljudje radi fantaziramo v vse mogoče smeri, tudi v najbolj banalno: morda je kak Francoz, lahko da je bil kar Korzičan, kdaj obiskal takrat še Jugoslavijo pa mu je bila všeč glasba ... Zgovornemu trgovcu z vinilnimi ploščami se ne sanja, kaj je Parni valjak in kaj počne med njegovimi vinilnimi ploščami, presenečen kot mi, se čudi drugače kot mi, njegova melomanija pač ne more segati do Balkana. Ampak, ti fantje na ovitku, res so bili še mladi ... Za naslednji dan se dogovorimo, da obiščemo še starinarnico Le garage, nekdanjo mehanično delavnico, kjer sedmerica zbirateljev, on je med njimi, hrani in prodaja brezštevilne zgodbe, ne le korziške oziroma francoske.

Fantje (z ovitka) Aki, Piko, Hus, Zok, Fuma so kajpada odšli z nami, vrnili so se v domačo regijo. LP je zdaj že očiščen, Gradske priče zvenijo prasketajoče dobro. Recimo, da je za to poletno zgodbo iz nekega mesta posrečeno, da se začenjajo s komadom 700 milja od kuće in končajo s Kartu za natrag.