Obramba

Hkrati pa se v dosežku 24-letnega Bežigrajčana skrivajo sledovi duha zgodovine. »Kaj pa obramba?« se je vprašal eden od komentatorjev. Če vsota vseh doseženih košev obeh košarkarskih ekip znaša skoraj 300 točk, je to znak, da se z obrambo dogaja nekaj nenavadnega. S to ugotovitvijo zapuščam sfero športnega novinarstva in prehajam na teren, ki mi je bolj domač. Kaj se je zgodilo z družbo?

Svojčas so bile stvari jasne. Z vojnimi zadevami se ukvarja vojska, z vojnimi zadevami so se ukvarjala ministrstva za vojno. Poimenovanja so bila precej zlovešča, a pri tem ni bilo sprenevedanja. Vojske so se ukvarjale z vojnami, ne z obrambo. Američani so ministrstvo za vojno v obrambni resor prekrstili leta 1947. Od leta 1947 naprej velja, da so vojne stvar obrambe.

Tudi če je vojna nekje daleč, ne na domači grudi, naj bi bila to še vedno obramba. Starodavna, 2500 let stara kitajska vojaška modrost govori o tem, da je napad najboljša obramba. Beseda obramba zveni plemenito. Če bi se šli vsi samo obrambo, bi bil mir. A vsak vojak bo povedal, da obramba ne prinese zmage. Zmago prinaša napad. Morda bi po letu 1947 celo našli kak trenutek, ko so se obrambne sile res ukvarjale z obrambo. Dandanašnje sprenevedanje pa je ostudno. Tisto, kar naj bi bila obramba, je iz leta v leto bolj namenjeno napadu. Čas je, da se sprenevedanje konča. Kar spremljamo, zagotovo ni obramba. Še oznaka vojna je preblaga, ker v vojni menda vendarle veljajo neka pravila.

Za konec. Klobuk dol pred Luko Dončićem. Epsko in legendarno. Ko sta se pred slabimi 54 leti v Ljubljani na svetovnem prvenstvu udarili reprezentanci Jugoslavije in ZDA, je ekipa, ki jo je vodil Ivo Daneu, dosegla 70 točk. Obramba, ki ji je dirigiral veliki Ivo, je bila nepopustljiva. Američani so dosegli 63 točk.