Basket za vedno

Kdor spremlja kolegico Anjo Intihar na instagramu, ve, da poleg člankov, knjig, hribov in košarke rada objavlja še jutranje selfije iz prazne redakcije. Ti so se, pomešani s košarkarsko evforijo ob nastopih naših na svetovnem prvenstvu, vrstili tudi ta teden. Potem pa se je tja prikradla anomalija. Kaj na zgodnji jutranji fotografiji iz prazne redakcije počne Sani Bečirović?

Podkast je snemal, so mi povedali pozneje, tu je na pripravah s Panathinaikosom. Kot navdušenki nad košarko, ki je v določenem obdobju močno zaznamovala tudi bioritem naše družine, me je Sanijev obisk popeljal tja, na tekme Olimpije v njeni zlati dobi, navijanje – tudi zanj – v polni Hali Tivoli, izmenjavo komentarjev tekem s sošolci in k občutku ponosa, da je – čeprav v njegovem podmladku – za ta klub nekaj časa igral tudi moj brat.

Z leti ljubezen do košarke ni zamrla, le nekoliko se išče, morda ne toliko zato, ker se išče klub, ampak prej zaradi menjave generacij tako v njem kot v reprezentanci. Kot bi bilo slovo zadnje, ki smo jo imenovali zlata, na neki način slovo od zgodnje mladosti. Do nedavnega sem bila košarki še najbliže, ko sem na nekem koncertu Gorana Dragića prosila za selfi.

Potem se je pred kratkim ponudila priložnost ogleda reprezentančne tekme v živo, prve po dolgem času in vsekakor prve, na kateri nisem poznala imen vseh igralcev. Pa tudi prve s pivom v roki, in ne več s kokicami kot nekoč. Ko smo ga junija naročali v Izraelu in so ponujali maccabi, je kolega komentiral izbiro z besedami, da ni nič posebnega, da je vodéno, ampak da do njega čutijo nostalgijo.

Tudi jaz jo, sem odgovorila. Olimpija je večkrat igrala proti Maccabiju iz Tel Aviva. Ampak s tem prvenstvom je prišel čas, da grem naprej, se naučim tista imena ... Ker generacije se menjajo, basket pa je za vedno.