Čas je, da spakiram kovčke

Koncerti Festivala Ljubljana, vabilo na Brione, na Sarajevski filmski festival, odprl se je Kino pod zvezdami, a nenadoma so moji možgani pregoreli v toči informacij. Ko se je sesul računalnik, prenatrpal mailbox, in se ponoči izpraznil še akumulator na avtu, sem dojela. Tipični znaki, da je treba ustaviti. In ko sem ustavila, se je ustavilo tudi telo.

Z zadnjimi močmi sem po nekaj dneh, ko me noge niso nesle niti do hladilnika, spravila na Rožnik, in upala, da je dovolj zgodaj, da ne bom srečala nikogar. »Dober napis«, se mi je nasmejala tridesetletnica, ki je s prožnimi koraki hodila proti meni. Prosim? »Dober napis na vaši majici,« pravim. Kaj pa sploh piše, sem ne preveč vljudno zamomljala. Z veselim glasom je prebrala. It's time – to make magic happen. Čas je, da dovoliš, da se zgodi magija. In vi to dobro veste, je zažvrgolela in odbrzela naprej.

Včasih potrebuješ takšno srečanje, besedo neznanca, da se obrne dan.

Zvečer me je prijateljica, v skrbeh za moj deloholizem, kot je rekla, na silo zvlekla ven v mesto, na koncert Anbot v pristan rečnih kapitanov v Trnovem. Odkrila sem čaroben prostor ob Ljubljanici, kapitana, ki pozna vsak centimeter Ljubljanice in njen dušo, Toma Zupančiča, profesorja sociologije in filozofije, ki je ustanovil rečno podjetje, in zdaj je tam, magnet za zanimive in posebne posameznike. Bil je večer čarovnije, Anbot so nas z Aldom Kumarjem na čelu odpeljali na nostalgično potovanje, od filmske glasbe, ljudske in romske glasbe pa do balkanskih napevov … nenadoma so vsi gostje ob mizah prepevali z bendom, Jelena Ždrale je zgrabila za violino, fotograf Igor Andželič za tolkala, Katja je prijela za mikrofon …
In potem sem si rekla, nič, poletje se je torej začelo. Tisto, kar šteje, so prava srečanja. A duša in telo potrebujeta odmor, tudi od srečanj.

Zato je čas, da spakiram kovčke in zapustim Ljubljano. In, se oproščam, komaj čakam, da se vrnem. Na nova srečanja.