Kako postati boljši človek

Letošnje poletje, moj najljubši letni čas, so dodobra pokvarili komarji. Roji nenehno sestradanih krvosesov preprosto niso dovolili, da bi na vrtu pred hišo preživela dlje kot deset minut, ne da bi se mi zmešalo in bi začela drobne žuželke z mogočnim ugrizom neselektivno mlatiti ter ob tem grdo preklinjati.

Poletje se še vedno ni povsem poslovilo, na vrtu je mogoče še lepo poloviti tople sončne žarke, čeprav tudi tigri še niso odšli. A so veliko šibkejši. Ko tanek tancen pristane na goli koži, ga – oziroma jo – ne počim več, ampak ji pustim, da se še enkrat naje, preden se po naslednji hladni noči ne bo več zbudila. V kopalnici je komarka debeluška, ki se je tako napila moje in Boštjanove krvi, da se ji ne da več premikati. Vsak dan jo spremljam, kako se tanjša, dokler ne bo več imela moči za novo hranjenje in bo hrana tresaču, ki se stoično veseli gostije leta.

Tudi muhe, ki zaidejo v hišo in zbezljano lupingirajo, dokler obnemogle ne pristanejo na okenskem steklu, poskušam uloviti v kozarec in jih odnesem ven. Celo ličinke moljev, ki izvirajo izza kuhinjskih omaric, previdno primem s prtičkom in jih stresem na vrt – naj jih pokončajo tisti, ki bodo imeli kaj od tega. Ob vsem tem se sprašujem, od kod ta napad dobrohotnosti in pomiloščanja bitij, ki sem jih nedolgo tega brez pomisleka sploščila.

Gre za odplačevanje grehov za vse tiste, ki sem jih ubila? Za posledico odločitve, da bom nehala jesti meso? Spopadanje s strahom pred lastno minljivostjo? Sočutje ali, če hočete, ljubezen do živali gotovo ni izključni pokazatelj človekove dobrote, o čemer najbolje govori ljubezen Hitlerja do živali. To potrjujejo tudi številni primeri ljudi, ki zagrizeno ljubijo živali, a sovražijo ljudi (kar sicer ni težko razumeti). Verjamem, da je človek v bistvu genocidna vrsta. Boljši lahko postane le tako, da poskuša vsak dan sproti zatreti ubijalski refleks ter ga spremeniti v refleksijo.