Terapija za psa s kosmato dušo

Koledarsko poletje je globoko mimo, jaz pa ugotavljam, da sem o Lotu pisala le enkrat, čeprav ima veliko oboževalcev, ki jih zanima, kako mu gre – seveda zgolj na daljavo. Dve leti in pol je že z nama, pri petih letih in pol je že docela odrasel, predvsem pa je v tem času naredil večkratni kvantni preskok v obnašanju, ki je bilo dolgo primerno le za smrtno kazen.

Kar zmrazi me, ko pomislim, kako grdo me je ugriznil junija pred dvema letoma, ko smo šli prvič skupaj na morje. Naredila mu nisem nič drugega, kakor ga nežno božala, ker je bil zaradi novega okolja v stresu. Tiste dneve, ko sem ga s povito roko sprehajala naokoli, sem ga sovražila. Ob večerih, ko sva z Boštjanom v postelji na glas in po tiho premišljevala, da temu psu morda ne bova kos, pa sem sovražila sebe. Vedela sem, da bi mu s takšno odločitvijo podpisala smrtno kazen.

Terapiji, ki sva ju pri Lotu preizkusila, nista delovali. V obeh primerih je s smrtno kaznijo zagrozil učiteljicama. Nad uradnim sistemom prevzgoje sva obupala ter se prepustila intuiciji. Ali kot rad citira Junaka našega časa Boštjan, zavrgla sva metafiziko in se ozrla pod noge. Pokazalo se je, da Loto ta jezik veliko bolje razume. Z vsakim tekom in pohodom v naravi se je njegov gnev nekoliko stopil in pretvoril v (sicer še vedno robato) veseljaštvo. Motorični idiot je postal mnogobojec. Njegove discipline so skok v višino, lovljenje palice, plavanje, potapljanje in prestrezanje kamnov v vodi. Po intenzivni vadbi mu lahko naredim, kar hočem, celo postrižem ga. Gibanje zdravi telo in duha – ne le pasjih delikventov.

Vseeno pa je Lotova duša še precej kosmata. Neposredno preden sem se lotila pisanja, sem se mu pridružila pri opazovanju vrta v dežju in mu ljubeče gladila uhlje. Pogledal me je izpod čela in zabrenčal. Zabrenčala sem nazaj, a nisem bila dolgo jezna. Tudi jaz bi raje tekala po blatu kot grela stol.