Kako je biti drugi

Zgodba govori o očetu in dečku, ki se jima po tragični prometni nesreči karizmatične, navdihujoče, ljubeče, aktivistične (pravice živali) žene oziroma mame podre svet.

Devetletniku, že tako drugačnemu od vrstnikov – z živalmi čuti globlje kot z ljudmi –, se diagnoze še poslabšajo, a oče ga noče spremeniti v enega od milijonov malih zombijev na ritalinu.

Priložnost za alternativno terapijo se ponudi v nevrofeedbacku, metodi pozitivne podkrepitve, s pomočjo katere deček »vstopi« v možgane mrtve mame, prevzame njen vitalistični življenjski nazor in se razcveti. Konec ni tako rožnat, a naj pri tem podatku ostane.

Misliti mi je dal dečkov predlog, da bi na takšno skeniranje možganske aktivnosti lahko poslali kakšno žival – psa, mačka, medveda ali celo ptico. Očetu astrobiologu se ideja zdi fantastična. Pripomni, da bi, tako kot moramo opraviti vozniški izpit ali test iz poznavanja ustave, morali imeti univerzalne obvezne teste iz pozitivne podkrepitve, da bi lahko začutili, kako je biti »ne mi«.

Kako drugačen bi bil svet, če bi se vsi (!) zmogli vživeti v druge živali, ki niso ljudje. Če bi se lahko potopili v skrbi medvedke z mladičem, ki si mora nabrati dovolj maščobnih zalog pred zimo. Če bi se ugnezdili v možgane beloglavega jastreba, ki mirnih kril prečesava kilometre za mrtvo ovco.

Če bi dobili vpogled v razmišljanje prašičev na industrijski živalski farmi. Sprašujem se, ali bi potem še lahko mirno sprejemali razlago, da je odstrel medvedov nujen, ker jih je preveč (hkrati pa šli na fotosafari v Kočevski rog)? Bi še naprej slavili novi dve Michelinovi zvezdici za chefinjo, ki je v Bruslju postregla medvedje šape? Bi se še naprej nasmihali domislicam iz oglasov za mojstre žara?

Morda mislimo, da smo v vesolju sami, v resnici pa le vsi bežijo od nas.