Kajuh ali Kosovel, to je zdaj vprašanje

Motiti se je človeško in nihče ni vseved, sem najprej pomislila, ko sem v četrtek, na slovenski kulturni praznik, na družbenih omrežjih zasledila verz Karla Destovnika - Kajuha, ki so ga pri Socialnih demokratih zmotno pripisali Srečku Kosovelu. Morda je bila strankarska dežurna sila neprespana ali pa jim jo je zagodel računalniški škrat. Objavi so umaknili in se opravičili.

Precej me je vznejevoljilo, da se o Kajuhu in Kosovelu pogovarjamo zgolj skozi neljubo napako, ki se je pripetila eni od parlamentarnih strank. Želela bi si, da bi o njiju in kulturi (branja) nasploh razpravljali tudi v kakšnem bolj pozitivnem kontekstu. Pri tem sem se spomnila še zmeraj nadvse aktualnega članka novinarske kolegice Irene Štaudohar.

Pred leti je pisala o politikih, ki imajo polna usta besed o pomembnosti kulture le ob 8. februarju. Prej in potem jim je za to področje malo mar. Ne vem, kdaj sem nazadnje zasledila, da bi kak vidnejši slovenski politik promoviral branje oziroma kupovanje knjig. Morda prileti kak namig v času Slovenskega knjižnega sejma, pa še tedaj je res redek in namenjen bolj lastni promociji kot promociji branja.

Enkrat sem se že spraševala, zakaj pred volitvami novinarji kandidatk in kandidatov ne vprašamo, kaj so nazadnje prebrali, koliko knjig imajo na nočni omarici, koliko izvodov domače produkcije kupijo vsako leto, v kožo katerega knjižnega junaka bi najraje skočili. Verjetno bi si bili odgovori precej podobni – »občudujem Piko Nogavičko zaradi njenega poguma in obožujem Malega princa, ker so njegovi citati tako poduhovljeni in vseživljenjsko uporabni«. Zagotovo bi kdo omenil Alamuta.

Bančni kredit za nakup knjig

Morda sem naivna, ampak res bi si želela, da bi slovenska politika razpravljala o domačih literatih tako, da bi otroke in odrasle spodbujala k branju, in ne samo s privoščljivostjo ob (sicer kolosalni) napaki.