Slastni skušnjavci in shujševalne kure

Na leto se kakšnih desetkrat odločim, da ne bom jedla sladkarij. Vsakič sem bila zatrdno odločena, da mi bo uspelo upirati se skušnjavi vsaj mesec dni. Najdlje sem zdržala slabe tri tedne. Poraz sem priznala celo priljubljeni »brezsladkorni dieti«, ki traja od konca pusta do velike noči. Pri meni je velika noč prišla že deveti dan po pustu.

Priznam, da se med nobenim od omenjenih podvigov nisem počutila posebej prerojeno. Najbrž sem vztrajala premalo časa, da bi telo sprejelo spremembo. Motiv za odpoved sladkarijam je (bil) vedno enak – izguba odvečnih kilogramov oziroma telo odvaditi sladkorja. Menda človek po določenem času sploh ne čuti več želje po sladkem, tako sem nekje prebrala. To je bil torej moj cilj – ubiti željo.

V teoriji sem bila precej dobro podkovana, popustila sem vsakič posebej v praksi. Krivec je bil vedno isti – šibek duh. Prišel je kakšen hudo naporen dan v službi, pa sem pregnala slabo voljo s pistacijevim rogljičkom. Ob kavi mi je pogosto zadišal piškot ali pa je čokoladnim bombonom v omari grozilo, da jih bo ugonobil rok trajanja, zato sem jih prej v ustih raje ugonobila kar sama. Ob nedeljah me je premamil »moj« predal s sladkarijami.

Med aprilom in julijem se zvrsti kup rojstnih dni in godov, potem pride poletje s tisoč in eno kepico sladoleda, in ko se leto obrne ter človek smelo načrtuje, da bo vsaj do sredine februarja pa res živel zdravo in popolnoma brez sladkarij, na družbenem omrežju opazi, da so v lokalni slaščičarni začeli peko najboljših pustnih krofov.

Pa iz mene ne govori samo lokalpatriotizem – »Emilijini« krofi so lani na izboru za najboljši slovenski klasični krof zasedli drugo mesto! Pred slastnimi skušnjavci bi pokleknil sam sveti Peter, kako bi se jim torej zmogla upreti jaz, posvetno bitje?!