Bančni kredit za nakup knjig

Pred dnevi sem bralske somišljenike na družbenem omrežju x bolj v šali kot zares spraševala, ali je že kdo kdaj vzel bančni kredit za nakup knjig na Slovenskem knjižnem sejmu ali bom letos jaz morda prva.

Nato sem se spomnila, da so starši pred desetletji knjige res kupovali na obroke – še živo vidim pred seboj celotno zbirko Zlata knjiga, ki je kraljevala v domači knjižni vitrini. Z njo sem se učila brati – z Otonom Župančičem ter Mehurčki in Ugankami, z Gimnazijko in Lepim janičarjem. Knjige so bile res drage, a v otroštvu in mladosti vedno pri roki. Prepričana sem, da sem danes strastna bralka (tudi) zato, ker so me obkrožale od mladih nog.

Vsakoletni knjižni sejem je zame božič, novo leto, rojstni dan in velika noč obenem – priložnost, da že tedne prej začnem sestavljati seznam naslovov, ki bodo v vrečki z mano romali domov. Eden od virtualnih knjižnih moljev mi je predlagal, naj na Gospodarsko razstavišče s seboj vzamem torbo na kolesih in si tako prihranim nošenje, a bom za spremstvo raje prosila potrpežljivega nosača.

Nedolgo nazaj se je v javnosti razvnela debata o tem, ali siliti ljudi k branju in ali so knjige namenjene le »posvečenim«. Zavzela sem stališče, da se mi odraslih ljudi res ne zdi smiselno posiljevati z branjem, če si tega ne želijo, da pa si ne predstavljam, kako je nekdo lahko (dober) učitelj, profesor, novinar, odvetnik, svetovalec za zdravo prehrano ali vzgojitelj v vrtcu – seznam poklicev gre v nedogled – če ne bere. Obzorja so zastrta in ozka, besedni zaklad okrnjen, človek postane lahka tarča za natolcevanja in teorije zarot.

Ena knjiga na dan ...

Ljubezen do branja bi morali zavestno prenašati na otroke ter jih vzgajati v bralce. Do nedelje imamo vsi skupaj čas, da smuknemo na Gospodarsko razstavišče in se potopimo v vesolje knjig – na najbolj varen in najlepši potop, ki je človeštvu na voljo.