Iskanje zatočišča

Opozarjam: to bo nekoliko sentimentalen, za rubriko morda neznačilen, morda preoster zapis. Dante in Vergil vstopita v pekel skozi vrata, nad katerimi je zapisano Pred mano ustvarjene stvari le take/so kakor jaz, ki tu stojim za večno,/kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake, mi pa bomo ob vstopu skozi vrata tega besedila pustili zunaj vsak cinizem. No, vsaj potrudili se bomo.

Torej: v kolumni, v ponedeljek objavljeni v Guardianu, se novinarka Nesrine Malik v luči grozot genocida v Gazi sprašuje o svetu, v katerem smo se privadili živeti. Kako je videti to privajanje? Kaj so njegove poteze, njegovi vzvodi? Privaditi se pomeni »sprejeti dejstvo, da obstajajo določene skupine ljudi, ki se jih sme ubiti«, pravi. »Da je pravzaprav smiselno in nujno, da umrejo, da bi ohranili politični sistem, ki temelji na neenakosti človeškega življenja. Filozof Achille Mbembe to imenuje 'nekropolitika' – moč določanja, kako naj nekateri ljudje živijo in kako naj drugi umrejo«. Gre za »ubijanje drugih in uničevanje njihovega življenjskega okolja z epskimi vojaškimi zmogljivostmi, katerih učinka državljani odgovornih držav nikoli ne občutijo«, dodaja.

Avtonomno orožje ogroža sedanjost in okupira prihodnost

Opozorila sem, se spomnite?

Nesrine Malik ima, kakopak, prav. Toda kaj nam v svetu, ki mu vlada nekropolitika, sploh pre­ostane? Kje, potemtakem, je naše zatočišče, kje izraz naše človečnosti? Zvenelo bo banalno, a je vse prej kot to: eden od možnih dolgoročnih odgovorov je prebiranje literature, predvsem poezije. Kot je v enem od intervjujev dejal ameriški pesnik Mark Strand, ta ne bo spremenila sveta, a »če bi vsak voditelj države in vsak vladni uslužbenec preživel eno uro na dan ob branju pesmi, bi živeli v veliko bolj humanem, spodobnem svetu. Poezija vpliva tako, da počloveči.«

Vsak voditelj države, vsak vladni uslužbenec – in tudi vsak izmed nas.