Figa

Rasti je začela precej sramežljivo, iz drobnega štrclja so pognali lističi in se začeli vzpenjati kvišku. Skrita za vogalom stare hiše je imela mir in svobodo – in v začetku tudi varuhe, ki so vztrajali, pustite jo rasti. V tistem zanemarjenem senčnem kotu, med razmajanimi starimi tlakovci, obraslimi s travo, se je že tako zdelo, da ni prostora za življenje.

Figo so spet odkrili

Toda figa je rasla, tiho in vztrajno, iz drobnih vejic so v nekaj letih nastale veje, vse daljše in polne velikih, žareče zelenih listov, ter se stegovale kvišku in že na sosednji vrt. Zlasti poleti, vsakič, ko smo se vrnili s počitnic, sem se čudila neverjetni moči življenja, ki kipi v tem pozabljenem delčku vrta.

Ob njej sem se spomnila na čudovito figo iz knjige Elif Shafak Otok pogrešanih dreves. Na Cipru, razdeljenem otoku, polnem bolečine, je rasla sredi ruševin, kot znamenje upanja, in pripovedovala zgodbo o življenju in ljubezni. Podobno, kakor so figovci in oljčniki v romanu Susan Abulhawa Jutra v Dženinu vztrajali sredi požgane, ukradene zemlje in bili zadnja upanja polna misel na dom za Palestince, pregnane od doma. Na tisti zemlji je rasla tudi 1500 let stara oljka. Tako stara, da si je noben človek ni smel več prisvojiti.

Naša figa se je to poletje dvignila do prvega nadstropja, listi so že skoraj pokukali skozi okno, pred katerim pogosto ždim in poskušam zreti v daljavo, a mi pogled ustavlja sosednja stavba. Sebično sem se veselila poletja, ko bo njena krošnja zastrla pogled na zidove sosednjega bloka in mi začela pripovedovati.

A potem je zadnje petkovo popoldne, eno tistih, ko odvihramo poletni ležernosti naproti, prišel človek z žago. Kot že ničkolikokrat je pokazal, da lahko tudi tisto, kar se je leta trudilo, raslo in kazalo neizmerno voljo do življenja, poseka v zgolj nekaj minutah.

Zdaj se izogibam oknu in se tolažim z mislijo, da bodo iz požaganega štora vedno znova pognali zeleni lističi. Tudi ko nas več ne bo.