Poletna slika

Pripeka. Točno opoldne. Dan čisto prepočasi odteka. Razvlečen je kot topeče se nadrealistične Dalíjeve ure. Misel na magični Pariz samo nas treh. Trenutek za pastelni pistacijev sladoled. Sprehod skozi bližnji pomirjujoč drevored cipres. Oh, kako mistično jih je znala naslikati v svetlobi poletnega popoldneva ena in edina Metka Krašovec. Njena duša se je odprla in napolnila z radostjo, telo popolnoma drugače zavibriralo, ko se je po stari cesti peljala k morju – na ovinku pri treh cipresah. Vedno tam. Slika, če je dobra, ima to moč, da prikliče lepo in dobro v človeku. Njene besede.

»Gledala bi te pri zajtrku, kako namažeš misli na kruh in jih pokapljaš z veselo marmelado,« je poskušala ugrizniti v rezino preteklosti Mojca Seliškar v pesmi z naslovom Žalostno pismo v knjigi Sanjarije samotne sprehajalke. Poletja nebo zagotovo vselej prinese tudi otožnost s seboj. Pogled v bežeče –- kot Magrittove – oblake na prelomu razgretega dneva me spomni na belino Noninih las. Od nekod se sliši Santa Lucia. Na ves glas. Olupim mandarine. Najraje je imela neretvanske.

»Bi imela toaletno torbico s podobo van Goghove Zvezdne noči, Mondrianovo klasično kompozicijo ali raje Frido Kahlo s sadjem in cvetjem v laseh?« Andrejevo sporočilo s fotografijo prikupnih odtisov ikoničnih umetnin prileti, dobesedno, iz letala visoko nad nami, ki prodira proti Palmi de Mallorci, wifi namreč deluje. Trenutek, ki močno razvedri v neprekinjeni soparni meglici.

Slike imajo veliko povezavo s skrivnostjo življenja. Zahtevajo čas, dolgotrajno opazovanje. V svetlobi poletnega popoldneva. Ko se julij dokončno umika avgustu. Ko barve posebej žarijo. Trenutki kot da lebdijo. In so podobe in z njimi misli še bolj resnične ... Vedno tam.