Francetovi knjižni molji

Narodna in univerzitetna knjižnica (Nuk) hrani misli že 250 let – s tem motom zaznamujejo svoj pomembni jubilej. Nuk je kot naslednik licejske knjižnice leta 1774 po odločitvi Marije Terezije dobil prvih 637 knjig. Na začetku je vanj zahajalo le okrog 14 bralcev na dan, danes največjo slovensko knjižnico obišče 250.000 ljudi na leto.

V mojem domačem kraju (in s tem mislim Spodnjo Idrijo, v kateri sem odrasla) je bila mala knjižnica vedno eno od mojih najljubših pribežališč. Čisto prvo »žepnino« sem, sedemletna, namesto za sladoled ali čokolado namenila za vpis v knjižnico. Skozi leta sem bila nato redna obiskovalka osrednje enote naše mestne knjižnice, medtem ko danes knjige raje, kot da si jih izposojam, kupujem.

Po eni strani je vonj nove, nedotaknjene knjige strašansko fin, po drugi s tem podpiram slovensko založništvo. Zadnjega pol leta pa me v čitalnico idrijskega hrama učenosti vodi še drug namen – vsak zadnji četrtek v mesecu se od oktobra dalje v Bevkovem bralnem klubu srečujemo knjižni molji (pravzaprav moljevke, ker smo za zdaj pri snubljenju moških neuspešne).

Ob čaju in piškotih se pogovarjamo o knjigi, ki jo izberemo za »knjigo meseca«, a so hkrati to pogovori o vsem drugem – o težavah sodobne družbe, o otrocih in materinstvu, o naših željah in potrebah, izzivih … Pogovori o knjigah so zame vsakič znova pogovori o življenju samem, drugače niti ne more biti, saj mi vsaka knjiga nekaj da oziroma odvzame in, kot sem že enkrat zapisala, po njej nisem več ista.

Bevkov bralni klub je, jasno, dobil ime po cerkljanskem pisatelju Francetu Bevku – četrtkova srečanja (za branje, ne za umore – februarja smo se namreč pogovarjale o knjigi Četrtkov klub za umore britanskega pisatelja Richarda Osmana) smo povzele po vzorcu iz sosednje občine.

Ena od naših članic si je (potiho sicer) celo drznila pripomniti, da je Bevkov bralni klub najboljši cerkljanski izvozni artikel.