Ena knjiga na dan ...

Sem in tja zadiši po poletju in v moji glavi se rojeva seznam spomladansko-poletnega branja. Ko izidejo katalogi knjižnih izdaj, v možgane shranim, kaj je nujno treba prebrati, da človek ostane v koraku s časom.

Bralne ideje srkam z različnih smeri. Vedno najdem kaj uporabnega v Delovih Književnih listih – včeraj sem na bralni seznam uvrstila Klavčev Prehod, v katerem je pisatelj John Williams v ameriško prerijo 19. stoletja postavil zgodbo o idealiziranem sobivanju človeka z naravo, a se (tudi v njej) žal izkaže, da smo bitja, ki v gonji po zaslužku naravno okolje izkoriščamo in izčrpavamo. V bogato založeni lokalni knjižnici nikoli ne grem mimo police, kjer so postavljene nove knjižne izdaje, poleg tega so družbena omrežja koristen vir navdiha za knjižne predloge.

Najlepše je, ko me ena knjiga pripelje k drugi. V knjigi Kaj hoče ženska Irene Štaudohar me je presunila zgodba o Robyn Davidson, samosvoji pustolovki, ki je devet mesecev s tremi kamelami in psičko potovala po avstralski puščavi. Poti sem vzela s seboj na Kreto, jo prebrala v dveh popoldnevih in nato še nekaj mesecev razmišljala o tej pogumni, trmasti ženski. Je knjiga sploh kaj vredna, če ti ne da misliti, se vprašam večkrat. Pogosto se čudim, kako malo sem pravzaprav prebrala v življenju in za koliko naslovov še nisem slišala.

Nazadnje so me v izjemnem (proti)vojnem romanu Vojni dnevnik Boštjana Videmška pritegnile vrstice Meše Selimovića iz njegovega dela Derviš in smrt. O tem, kako so pekel vprašali, ali se je napolnil, in jim je odvrnil: »Jih je še kaj?« Bolj aktualnih moralnih dilem, kot jih Videmšek odpira v svojem prvem skoku na polje (avto)fikcije, v tem trenutku ni.

Pred leti sem šla poleti po domačem mestu s polnim naročjem knjig. Znanec me je na ulici (retorično) vprašal, kako dolgočasno življenje imam. Ni me presenetilo, da še ni slišal za Pavčkove besede: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.«