Elektro štoparski vodnik

Danes smo bombardirani z informacijami, pa vendar se zdi, da jih imamo čedalje manj.

Zadnji dan šole sem imela načrt, da bom popoldne peljala otroke na bazen. Še dobro, da me je življenje izučilo, da jim ničesar ne obljubim in ničesar ne povem vnaprej, ker nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Tokrat za znani stavek – nekaj je prišlo vmes – ni poskrbela služba. Malo pred osmo zjutraj sem še lahko prižgala računalnik, nato je nastopila tema. Sprva sem mislila, da je monitor dokončno vzel slovo, nakar se je pokazalo, da ni elektrike.

Spomnim se časov, ko se je to večkrat zgodilo. S sestro sva bili tega kar veseli, ker je to pomenilo večer ob svečah. Ta romantika me je že davno minila in po petnajstih minutah čakanja sem le poklicala distributerja, kdaj bo zadeva rešena. »Ja, gospa, od osmih do dveh imamo vzdrževalna dela.« Šest ur?! Resno? Kako naj delam – to so sladkosti dela na domu –, če šest ur ne bo elektrike? Ubil me je odgovor gospe na drugi strani: »To pa ni moj problem.«

Odvisna sem bila od telefona in mobilnih podatkov. Ker seveda nisem vedela, da bomo brez elektrike šest ur, je bil telefon že zjutraj skoraj prazen. »Saj smo poslali obvestila,« je bil odgovor operaterke. Obvestilo je bilo na spletni strani distributerja in na petih radijskih postajah. Seveda nobene od teh ne poslušam, ker sem bila »vzgojena« ob treh programih Radia Slovenija, po spletnih straneh distributerja pa res ne brskam.

»Zakaj se pa ne naročite na naša obvestila?« Vsak njen novi stavek mi je dal vedeti, da sem za vse kriva sama, in dobila sem občutek, da sem reinkarnacija Arthurja Denta, tokrat v Štoparskem vodniku po elektro omrežju. Nisem se (še) naročila na njihova obvestila. Brisačo imam, pivo je ob pomanjkanju elektrike sicer malo toplo, telefon pa si lahko napolnim tudi v avtu. Sveč ne potrebujem. Vzdrževalna dela so samo podnevi.