Glasba za Nezemljane

Te dni smo lahko brali novice o ugotovitvah glede zvoka na Marsu. Na kratko: precej drugače je kot na Zemlji. Znanstveniki so to sicer pričakovali, saj je zračni tlak na Marsu precej nižji, v atmosferi pa je večinoma ogljikov dioksid. Kot pišejo v reviji Nature, so podatki odkrili posebnost, in sicer, da zvok na Marsu potuje z dvema različnima hitrostma.

Na Zemlji potuje zvok s hitrostjo okoli 340 metrov na sekundo, na Marsu pa okoli 240 metrov na sekundo do frekvence 240 Hz. Nad to frekvenco (gre za ton b v mali oktavi) zvok potuje s hitrostjo okoli 250 metrov na sekundo. Povedano po domače, višji ton bo pripotoval hitreje kot nižji. Zaradi atmosfere z večinoma ogljikovim dioksidom, ki učinkoviteje absorbira frekvence nad enim kHz, so višji toni tudi tišji. Koncert na Marsu bi bil za naša ušesa precej bizaren. Glasbenik Miha Firšt iz Hiše kulture Celje je na družbenem omrežju objavil posnetek, kako bi zvenela Mozartova Mala nočna glasba. Po slišanem lahko sklenemo, da bi se vesoljci zagotovo spraševali, kako je lahko Mozart veljal za čudežnega dečka.

Američani so leta 1977 s sateliti Voyager v vesolje poslali posnetke različnih zvokov in skladb. Med njimi so bili šum morja, zvok dežja, ptičje petje in petje kitov pa tudi bitje srca in zvok matere, ki poljublja otroka. Poslali so še različne narodne pesmi in tudi skladbe Bacha, Mozarta, Beethovna. Skladbe, ki se na Zemlji zdijo večne, bi bile na Marsu boleče.

V vesolju pa jih sploh ne bi bilo, ker je tam doma tišina. Kljub filmom, v katerih ob vesoljskih bitkah vse bobni. Še dobro. Si predstavljate Vojno zvezd brez glasbe? Vprašanje pa je, kako bi ta kultna filmska glasba zvenela na kakšnem drugem planetu in ali bi Nezemljani to slišali drugače kot mi. Morda tu velja tako kot pri okusih, o katerih se ne razpravlja, in imajo vsaka ušesa svojo atmosfero in vsaka atmosfera svoja ušesa.