Romanje za žogo

Vse je enkrat prvič. To sem znova spoznal v Stuttgartu, ko sem se zlil z reko navijačev na poti proti stadionu, na katerem sem s tisoči razvnetih Slovencev zasedel navijaški sektor. Še nikoli prej si namreč katere izmed največjih tekem slovenske nogometne reprezentance ali naših klubov nisem ogledal drugje kot s prostora za novinarje. Veselil sem se nove izkušnje med strastnimi privrženci Kekove čete in dobil večje zadoščenje, kot sem si lahko predstavljal. Službene obveznosti so ostale v ofsajdu, v igri je bilo zgolj prijetno druženje z znanimi in neznanimi oziroma novimi znanci, ki jim šport oziroma nogomet po svoje osmišlja življenje.

Lepo je poglobljeno spremljati utrip navijaške duše; od prvega jupija, torej jutranjega piva, prek intenzivnega ogrevanja glasilk, do zadnjega sodnikovega žvižga in izbruha navdušenja ob dobrem rezultatu ter vznesenega pogleda v nove bitke slovenskih asov v Münchnu in Kölnu. Kot novinarju mi to ni bilo tuje niti prej, a ko si v jedru navijaškega plemena, brez nahrbtnika z računalnikom, poklicne distance in nenehnega razmišljanja o novi zgodbi in drugih nalogah, je to vendarle drugače.

Vse, kar potrebuješ ob takšnih zgodovinskih dneh, sta telefon s polno baterijo in plačilna kartica z vzdržnim zneskom na računu, ki prenese pivo za od štiri do sedem evrov, kosilo za dvajset in vstopnico za šestdeset. Vse drugo je neprecenljivo. Pravzaprav gre za sproščen dan z neomejeno količino čustev in slikovitih, tudi povsem bizarnih ali nadvse smešnih prizorov na vsakem koraku.

Čakalne vrste za prigrizke in pijačo ali za olajšanje v nabito polnih vecejih na stadionu niso nič v primerjavi s pozitivno nacionalno evforijo, ki jo prepogosto potlačimo globoko v sebi. Na romanju za žogo na nemškem euru slovenske trobojnice v rokah srčnih navijačev ponosno sporočajo: »Mi, Slovenci, smo prišli igrat nogomet!« In verjemite, nikoli se ne utrudimo.