Diego, Leo in France

Moje prvo svetovno prvenstvo v nogometu, ki sem ga dojel, a nisem bil preveč navdušen nad finalno zmago Argentine proti Nizozemski, je bilo leta 1978. Ne glede na čustva poraženca sem se na igrišču oklical za Maria Kempesa. Takrat skorajšnji pionirček sem pač živel vse, kar mi je bilo všeč, ne glede na barvo dresa. V podobni razcepljenosti sem glede reprezentančnega nogometa živel še dolga leta. Diego Maradona je namreč zame največji vseh časov, povsem očarali pa so me tudi Brazilci, ki vedno znova božajo dušo pristnega nogometnega slehernika.

Pele je nogometni kralj iz nekega drugega obdobja, Maradona ostaja največji. Zaradi lovorik, statistike in igre mu zdaj lahko ob bok postavim Lea Messija. Toda… Messi je zrasel in se razvil v Barceloni, kjer so ga čuvali kot punčico svojega očesa. Bil je nedotakljiv. Ko je v Barcelono mnogo prej prišel Maradona, so ga trgali na vse strani, tudi dobesedno, če se spomnimo hude poškodbe, ko mu je nogo zmasakriral Andoni Goikoetxea.

Ne pozabimo: Maradona je povprečni Napoli z revnega juga Italije popeljal na vrh serie A in z njim osvojil tudi pokal Uefa. Diego je bil sam proti vsem, tudi proti zloglasni Camorri in še komu. Ali bi v takšnih razmerah uspelo Messiju, ne bomo nikoli izvedeli. Morda je Leo najboljši, a Diego je največji.

Tudi osemletni France je naposled spoznal mundial. Navijal je za Messija in Argentino. Ob poznavanju novodobnih asov navdušeni nogometaš dobro ve, da so nekoč kraljevali Pele in Maradona ter drugi velemojstri z žogo: Ronaldo Nazario de Lima, Ronaldinho in Zinedine Zidane. Presrečni France je spremljal zgodovinski finale, ki bo ostal zasidran v njegovem spominu.

Tik preden je Leo dvignil kultni pokal, sem vzhičenemu fantiču podaril dres velikega šampiona. Sicer preveliko repliko, pa kaj! Tisti trenutki so bili neprecenljivi. Ker vem, da bo denimo čez 44 let lahko pripovedoval: »Leta 2022 sem po televiziji prvič spremljal mundial…«