Drugi letni časi

Kaj bi človeštvo brez mitologije in kako težko je biti živi mit? Je sploh mogoče, da ne bi bilo bremeneče? Le kaj bi rekla Brigitte Bardot?

Francozi imajo Brigitte Bardot in imajo Saint-Tropez, še vedno imajo tudi Brigitte Bardot v Saint-Tropezu. Po svoje je bizarno, da je zdaj že 88-letna gospa v predstavah mnogih, prav tako Nefrancozov, še naprej prelestna mlada lepotica, ki snema na Azurni obali, pa čeprav je filmsko-glasbeno kariero končala že pred petdesetimi leti, ko je strast do minljivega glamurja zamenjala za nepreklicno ljubezen do živali. V družbi psov, mačk in konjev pa tudi pujsov, koz in kur, ki jih predano rešuje na svojo Noetovo barko, živi odtlej fizično blizu, figurativno pa svetlobna leta stran od slovitega letovišča. Predstavljati si je, da se ima lepo.

Čeprav se je skozi desetletja močno zožil družbeni pogled na telesno, sploh na erotično razgaljanje drugega spola, nekdanja diva pa se je postarala, tako kot odteka čas vsem, ki tlačimo zemljo, se v Saint-Tropezu še danes sklicujejo na njeno mladostno seksapilnost: ob vstopu v obmorsko mestece so (ji) pred leti postavili kip, lani pa ga še pozlatili. Skulptura gre marsikomu v nos, češ, kakšen kič in kakšno banaliziranje človeka, tako kot gre tudi upodobljenki menda na živce, da se je nekdaj sproščeni ribiški Saint-Tropez zategnil v izložbo denarja ... In tako se, kdove zakaj, kakšen vandal vedno znova spravi na okamnelo BB.

Kljub temu recimo, da je lahko živemu mitu tudi dobro, kajti ... medtem ko se vesoljni svet vedno znova neracionalno zatakne v mitizirano plat Brigitte Bardot, gredo vse njene druge identitete svojo pot, prosto in sproščeno do konca. Podobno je s Saint-Tropezom, ljubko vasjo z manj kot pet tisoč prebivalci. Večina od okoli pet milijonov turistov, kolikor se jih vsako leto zgrne vanjo, jo hoče mitološko zaužiti poleti, a kako je šele zanimiva v drugih letnih časih.

Vi kar imejte svoje mite ..., najbrž porečejo vse tiste druge Brigitte Bardot.