Romantiki v nas

Svet je prelep, da bi ostajali na mestu, in svetov imamo preveč, da bi se zamejili v (enega) svojega. In kaj šele, da bi z lastne mini perspektive presojali druge ljudi. Brž ko kdo reče, češ, tega že ne bom poslušal, na katero koli temo, nehote razkrije svojo ozko dušo, zanesljivo tudi zmotljivo v svojem večnem prav.

Kam so šle romantične duše, radovedne in odprte za drugačno, manj znano in prav zato morda lepo, čeprav ne nujno vselej všečno? Hm, kam?! Proti koncu 19. stoletja so se nemški romantiki dobrohotno izmaknili na pot po Evropi. Z odprtim srcem so se peš podali med neznane podobe narave in družbe, ali kakor je v knjižici Petit traité sur l'immensité du monde (Kratka razprava o neizmernosti sveta) zapisal sodobni francoski pisatelj Sylvain Tesson: odšli so z brezskrbnostjo tistih, ki zjutraj ne vedo, na katerem skednju bodo prespali noč, a se na to požvižgajo. Zadošča jim, da čutijo, kako so v gibanju, obkroženi z lepoto podeželja in z dušo, odprto za vse. Zanimivi Tesson je svetovni popotnik in velik romantik, ki bi tudi sam želel bivati tako svobodno, s peresom za klobukom, travno bilko med zobmi in s pesmimi na ustih. Za vagabundstvo človek ne potrebuje veliko, čeprav ima vsakdo svoje potrebe in pričakovanja od potovanja, gotovo pa sta nujna dobra volja in določen odpor do ustaljenega nareka. Francoski filozof in pisatelj Gaspard Koenig, na primer, je pred dvema letoma osedlal konja, potem pa se – v iskanju evropske identitete – po sledeh Montaigna podal med ljudi od Bordeauxa prek Švice in Nemčije do (kam pa drugam?!) Rima. Ni potoval naproti nacionalizmom, ampak proti njim.

Svet je prelep, da bi ostajali samo v domači vasi, in gotovo prekrasen, da bi se zaprli v lastno prepričanje. Kdor kdaj vzklikne, tega že ne bom poslušal, ta nima dobrohotnega radovedneža, romantika v sebi, razumneža pa tudi ne.