Drugačen december

Lani, prav ob tem času, smo se v družbi veselih in razigranih ljudi sprehajali po prazničnem Salzburgu. V majhnem, a impozantnem mestu, je dišalo po cimetovih piškotih, smrečju in kuhanem vinu, zrak je bil napolnjen s smehom in decembrskim razpoloženjem. Uglašen zbor je med ljudi pred katedralo pošiljal božične napeve, stojnice so vabile z vsem, kar okrepi praznična občutja, venčki, okraski, jaslicami, lepimi željami … Komaj leto dni je minilo od tega, a zdi se kot oddaljen spomin.

Tudi Ljubljana je decembra vabljiva in čarobna in slišati je, da si nekateri prazničnega vzdušja tudi letos ne pustijo vzeti, pa naj bo, kar bo. In vendar se tako kot pri nas tudi drugod le še redki slepijo, da bomo zadnje dni tega mrakobnega leta preživeli tako, kot smo bili vajeni in kot bi si želeli.



V teh mislih mi je pred nekaj dnevi prekrižal pot energičen gospod zrelih let, ki mu za vabljivo okrašene ulice in zunanji praznični blišč ni dosti mar. Njegove oči že dolgo zaznavajo le obrise sveta, ki ga obdaja. Vendar kljub slabovidnosti ne pozna malodušja. Živi ustvarjalno, piše knjige, do nedavnega je hodil v visokogorje, pred leti osvojil celo Kilimandžaro. Lahko bi se predal temnim mislim, lahko bi vrgel puško v koruzo, a le zakaj? Z vsem je dokaz, da misel 'vsaka ovira je izziv' ni floskula. Zato je lahko dosegel več, kot bi si marsikdo upal sanjati, zato je z železno voljo v oporo tudi drugim.

Medtem ko v prazničnih revijah in spletnih objavah že beremo napotke, kako v petih korakih preživeti praznike brez stresa, je njegov napotek za celotno življenje en sam: »Brez volje ni nič.«

Zato bo morda v letošnjem decembru dovolj že to, da se naučimo ločevati med praznim in polnim, med bistvom in banalnostjo. Če bomo našli navdih drug v drugem, bo vse skupaj še lažje.