Hočem cepivo, ker hočem svobodo!

K sosedi, ki živi v mojem nadstropju, je včeraj iz Avstrije prišel na obisk sin. Vse od poletja ga ni videla. Nekaj ur pred njegovim prihodom je potrkala na moja vrata in me zaprosila za minuto pogovora … Oklevala je, ali naj ga objame – tesno, materinsko, prijateljsko … ali naj raje ohrani koronsko razdaljo. Ona je rizična skupina, on je preprosto mlad.

Preden je odhitela domov, da bi pripravila večerjo, sem v njenih očeh prebrala novo knjigo vojne in miru. Njena sreča se je bojevala s strahom. Njena samota z novo družbeno-epidemiološko neoporečnostjo. Objem je greh v konotaciji z opozorilom, ki se pojavi, vsakič ko prižgemo televizor: »Ostanimo odgovorni!«

Pohitela je po hodniku. Hitro sem poiskala enega tistih osladnih božičnih filmov, ki so jih že začeli predvajati na vseh kanalih. Običajno zanje nimam potrpljenja, a sem se v zadnjem času večkrat zalotila, da nisem zamenjala kanala, ko sem zagledala enega od tistih prizorov, v katerih je na kupu veliko prijateljev, ko se vsa družina preriva v kuhinji in se, seveda, vsi objemajo, ko pridejo na vrsta darila, ko se poslavljajo po večernem srečanju in znova, ko se srečajo nekje med stojnicami božičnega sejma in drug drugemu v obraz pihajo vročo sapo popitega kuhanega vina ali vroče čokolade.



Prestrašila sem se ob misli, da bomo v prihodnosti točno vedeli, kateri film je bil posnet pred letom 2020. Tako kot po kajenju vemo, katera televizijska serija je bila posneta v sedemdesetih in osemdesetih letih, preden se je začelo z malih zaslonov preganjati tobačni greh. Menda ne bodo zdaj prepovedani tudi objemi in poljubi? Menda ne bomo filmov iz našega obdobja prepoznavali po pozdravljanju s trkom pesti ob pest?

Takoj sem poklicala zdravnico in jo prosila, naj me vpiše na seznam cepljenja proti covidu-19. »Saj še nismo začeli …« »Vem, da niste, vendar me kar vpišite, da bom, ko boste začeli, čim prej na vrsti.« Začutila sem kanček prebujenega upanja. Dotik vrnjene svobode. In točno sem vedela, kaj si želim za novo leto. Objem.