Otročji humor

Ne bi dal roke v ogenj, koliko smo bili stari, ko so v naš otroški humor zašle fekalije. Tako, čez palec, bi rekel, da smo fekalni humor iznašli v petem razredu osnovne šole. Morda kakšno leto prej. Morda kakšno leto pozneje. Cela serija teh šal je bila. Ena je spraševala, kaj je umetnost. Odgovor: če se v okrogli sobi podelaš v kot. Šala številka dve je spraševala, kaj je predrznost. Odgovor: če se sosedu podelaš pred vrata, pozvoniš in prosiš za toaletni papir.

Danes na te šale nisem najbolj ponosen, ker so trapaste. In nikakor mi ne bi padlo na pamet, da bi jih javno obnavljal, če se fekalna šala številka dve – ne bom je ponovil – ne bi skorajda v celoti ponovila v politično-kulturniškem vsakdanjiku. Skratka: kaj je predrznost danes? Takole gre. Vplivna poslovna naveza, delujoča v kulturi, je sklenila, da je treba direktorico Javne agencije za knjigo Renato Zamida odstaviti. Pač, direktorica ni bila kooperativna. Ker je prejšnji predsednik sveta agencije Slavko Pregl ni hotel odstaviti, ker je njeno delo cenil, so s pomočjo vlade najprej odstavili nekooperativnega Pregla. In s pomočjo vlade v svet agencije imenovali pripadnike vplivne poslovno-založniške naveze. Za pomoč pri odstavljanju direktorice je nova sestava sveta agencije najela odvetniško pisarno. Odstavitve so resen posel in članom naveze se je zdelo, da je prav, če pri takšnih podvigih sodeluje pravna stroka. Svet agencije je potem s pomočjo pravnih storitev izglasoval, da mora direktorica oditi.

In kaj ima to skupnega s fekalno šalo številka dve? Svet agencije za knjigo je odvetniški pisarni, ki je asistirala pri odstavitvi, naročil, naj račun za opravljene storitve pošlje kar odstavljeni direktorici. Čez palec: ta otročja šala bi stala slabih 4000 evrov, kar hkrati pomeni, da bi za knjižne programe ostalo toliko manj.

Direktorica je račun zavrnila. In odšla z agencije.