Hrepenenje po živi umetnosti

Zadnji meseci, ki jih preživljamo daleč od kulturnih ustanov, bodo za mnoge ustvarjalce pogubni. Tudi tistim, ki njihovo (po)ustvarjanje redno spremljajo, ne kaže dobro. Kulturo in umetnost potrebujemo za duševni mir.

Kultura sicer še zdaleč ni zaspala. Knjižni sejem so podaljšali, knjige že dolgo niso bile cenejše, spletnih akcij je vse leto nešteto. Na spletu lahko spremljamo koncerte naših najboljših glasbenikov v živo, gledamo gledališke in filmske predstave, likovne razstave, pogovore z umetniki. Kultura dejansko še ni bila bližje resnično vsem in pravzaprav brezplačno.



Ali nas bo ta brezplačnost morda nekoč veliko stala, ni znano. Prijateljice, sicer profesionalne glasbenice, ta pomislek ne skrbi, saj da kulture v živo ne moremo primerjati s tisto na daljavo. Vsi, ki spremljajo kulturno in umetniško ustvarjanje, se bodo s tem gotovo strinjali. Sprehod med knjižnimi policami, listanje po novih, dišečih knjigah, je nekaj drugega kot izbiranje knjig po spletu, kjer te na koncu bolijo oči od bolščanja v zaslon. Gledališka predstava, kjer čutiš igralca na odru in on čuti, da se je z igro dotaknil slehernega srca v dvorani, je doživetje. Prav tako kot so doživetje koncerti, baleti in opere. Doma zvok zagotovo ni pravi, velikokrat tudi kaj »pride vmes«. Recimo lačen otrok, ki hoče jesti. In to takoj, z besedami »saj lahko daš na pavzo«.

Kljub vsemu je dobro, da kulturo na daljavo imamo. Da ohranjamo stik z lepim. Mogoče se bo zdaj nekdo prvič srečal z umetnostjo, ker so padli vsi izgovori o »nedosegljivosti«. Še vedno pa zavoljo umetnikov, ki so na robu preživetja, in vseh, ki so lačni žive umetnosti, ki je duhovna hrana, upamo, da bodo kulturni hrami čim prej spet odprti. Do takrat nam ostaja hrepenenje po živi umetnosti, ki je z vsakim koncertom in vsakim nakupom knjige prek spleta večje.