Dotik Boga v tišini

Z odprtimi usti sem se obračala zdaj sem, zdaj tja. Pred očmi se mi je risal eden najlepših prizorov, kar sem jih videla v živo – Michelangelovo Stvarjenje Adama. Freska, ki jo je italijanski mojster naslikal na strop Sikstinske kapele, ponazarja, kako Bog oživi prvega človeka.

Podoba je postala pop ikona in ena najpogosteje posnemanih verskih slik. Na ulicah Vatikana je kup stojnic, na katerih trgovci prodajajo majice z »dotikom Boga« – čeprav se Adam in Bog v resnici ne dotikata – pa magnete, svinčnike in drugo kramo. Nič božjega ni v tem kapitalizmu.

A kljub množici turistov z vsega sveta mi je gledanje Michelangelovih podob, enega od vrhuncev likovne umetnosti brezmejne vrednosti, pustilo res močan pečat. Nekoliko otožni, osamljeni Adam na eni strani in mišičasta, nadvladujoča podoba njegovega stvarnika na drugi. Pa tisti prostor med prstoma, ki se bosta vsak hip dotaknila.

Skoraj toliko kot osupljivi strop Sikstinske kapele me je presenetila tišina v njej. Le vsake toliko se je zaslišal glasen šumnik, ki je opominjal pozabljive. Zaradi prepovedi fotografiranja ni bilo mahanja s telefoni ter iskanja najboljše pozicije za selfi. Za hip sem si zaželela, da bi v Vatikanu še veljali strogi zdravstveni ukrepi in bi nas bilo v kapeli manj.

Potem pa me je po koncu ogleda zadela kruta realnost, zaradi katere bi se najraje odvlekla v sobo solza. Prepričana sem bila, da je fotografiranje prepovedano iz spoštovanja do prostorov, v katerih od leta 1492 volijo papeže, pa je vodnik mimogrede omenil, da je prepoved povezana z ekskluzivnimi televizijskimi pravicami, ki jih je pridobila neka japonska medijska hiša po zadnji obnovi Sikstinske kapele.

Sama raje verjamem, da želijo občutljive freske zavarovati pred bliskavicami milijonov telefonov, ki bi bili sicer uperjeni vanje. To mi zveni bolj »božje«.