Tisoč in ena (dobra) fotografija

Na ogledu piramid v Gizi smo imeli krasnega vodnika, ki nam je v polomljeni srbščini razložil vse o nastanku teh svetovnih čudes, realnosti egiptovske mladine, cenah kruha in mleka v njegovi državi, vzrokih, da si ljudje ne upajo (več) upreti režimu, ki nima milosti za drugače misleče.

Za trenutek se mi je zameril le, ko nas je, četverico turistov, pripeljal do puščavske sipine, od koder se je odprl izjemen pogled na tri piramide, vključno s Keopsovo, ki velja za najstarejše svetovno čudo. »Hitro, daj mi telefon, postavi se tja, obrni se okrog, poziraj vendar,« me je preganjal.

Pohitela sem za njim, zmedena, zakaj nenadoma hitimo, ko pa smo tam kot po čudežu čisto sami. Zgolj peterica pred enim od najmogočnejših pogledov, kar sem jih doživela v življenju. Odvrnila sem mu, naj neha, naj mi da minuto, da v tišini zrem v piramide in uživam. Posnela sem nekaj fotografij, dovolj, da mi bodo osvežile spomin. Nato sem se hotela le naslajati nad lastno majhnostjo in ničevostjo, sama, medtem ko je vodnik hitel k Srboma, da bi prijela kamen, se »naslonila« na vrh piramide …

»Turisti hočejo dobre fotografije,« mi je pozneje dejal v opravičilo, ko sva hodila na čelu skupine. Vedno pogosteje hočemo le še to – dobre fotografije. Pred kratkim sem na koncertu zasedbe Queen in Adama Lamberta radovedno opazovala kup ljudi, ki so celoten dogodek doživljali skozi zaslon telefona. Moški pred menoj je nenehno fotografiral nastopajoče in nato med koncertom še pregledaval posneto. Zakaj se ljudje ne prepustijo trenutku? Glasbi?

Ko smo se tistega vročega dne v Gizi sprehodili k Sfingi, je vodnik razumel. Dovolil mi je zaostati za skupino, le vsake toliko se je obrnil in preveril, ali je z mano vse v redu. Sicer obkrožena z množico selfimanijakov sem se kot ostalina nekih drugih časov počutila odlično.