Spomini nekega piflarja

Na osnovno in srednjo šolo imam lepe spomine. Takoj bi se znova vrnila v učne klopi, še posebej s to pametjo in izkušnjami, ki jih imam danes. Zavedajoč se, da šola je pomembna in da lahko kdaj kakšno stvar naredim z obema rokama, ne zgolj z levo.

Vsaka učiteljica oziroma profesorica mi je dala določeno popotnico za življenje, pa tega takrat nisem znala ceniti. Otrok pač.

Če bi danes morala tedanji Anji napisati elektronsko pismo, bi ji najprej priporočila, naj več bere, okuša žanre. Naj se ne boji kakšne kritike, ker je zelo verjetno dana z dobrim namenom. Naj bolj izkorišča svoj potencial.

Naj se ne ustraši vsakega matematičnega testa, ker tudi dvojke ne prinesejo konca sveta. In naj bo ponosna na znanje, ki ga nosi s seboj. Ker ga že takrat ni bilo malo pa tudi radovednosti ne. Ampak kot vsaka najstnica sem se tega po tihem sramovala.

Da me zanima zgodovina, na primer. Da z veseljem požiram knjige in da je angleščina eden mojih ljubših predmetov. Vse to bi napisala tisti sramežljivi, vase zaprti najstnici, ko bi imela to možnost. Zaupala bi ji, v »terminatorskem« preskoku skozi čas, da bo prišel dan, ko bo odkrito ponosna, da nekaj zna.

Da je, recimo, sposobna napisati nekaj vrstic v brezhibni angleščini, kar je več, kot zmorejo nekateri nekdanji ministri in predsedniki (vlad). Še bolj bi požirala znanje, če bi zmogla skočiti nazaj.

Vse bolj se čudim ljudem, ki si upajo javno kititi se s svojim neznanjem – pa ne bom spet o slovenskem pravopisu. Tudi s tujimi jeziki si nekateri niso domači, a jih to ne ustavi, da ne bi drugim solili pameti.

Morda je največ, kar lahko da šola človeku, to, da zmore prepoznati svoje meje in šibka področja. In če ima kasneje srečo, jih zmore s podporo okolja okrepiti. Če se seveda ne pretvarja, da je pojedel vse znanje tega sveta. Nihče nima za to dovolj velikega želodca – žal. Ali pa na srečo.