Če bi se še enkrat rodil

Če bi se še enkrat rodil, bi naredil točno vse tako, kot sem v tem življenju. Take izjave poslušamo od (domnevno) uspešnih, samozavestnih ali pa od (morda lažno) skromnih ljudi. Sam očitno ne sodim mednje, jaz, naivnež, bi namreč marsikaj spremenil, če bi mi dali priložnost.

Za začetek bi izbral starše, ki bi živeli vsaj 20 let dlje. Potem bi izbral kak drug, bolj uporaben in vsaj zmerno donosen študij. Kot oče bi bil manj strog, ker me še danes pogosto muči, ali sem ravnal prav. V vsakem primeru bi, priimku navkljub, prenehal prepričevati druge, kaj je v življenju prav in kaj ni. Vsi so namreč globoko prepričani, da imajo sami najbolj prav.

Danes sveta niti s spreminjanjem sebe ne spremeniš. Ga vzameš ali pustiš, to je vse. Povsem brez učinka je prepričevati 60 milijonov Italijanov, da nimajo prav glede krivde za grozote druge svetovne vojne, saj je že med Slovenci toliko tistih, ki pritrjujejo Italijanom. Brez haska je prepričevati Američane o primernosti predsedniških kandidatov, če več kot 250 milijonov volivcev misli drugače. Nesmiselno se zdi prepričevati Izraelce, naj ne počnejo drugim tistega, kar so doživljali sami. Zaman je govoriti o krvoločnosti ruskega carja. Nesmiselno se je bilo prepirati o meji s Hrvaško, saj bi bili lahko vedeli, da jo bodo določili sami. Slovence pa še zmeraj zanimajo predvsem majhni vrtički v Istri in na otokih, kakšne meje neki! Kakšen smisel je bilo prepričevati ljudi o koristnosti drugega tira ali gradnji cest, če se vplivneži potem javno sprenevedajo, da res ne vedo, kdo zavira takšne projekte. Ne zaleže niti milijon podpisov podpore neki ideji, ker se za vsak tak milijon najdeta dva milijona nasprotnikov.

Zato se raje neham spraševati, kaj bi naredil drugače. Kennedy je leta 1961 rekel: »Moji dragi državljani sveta: ne sprašujte se, kaj bo Amerika naredila za vas, ampak kaj lahko naredimo skupaj za svobodo človeštva!« Ta maksima potem za nikogar, niti zanj, ni rodila sadov.