Boljše življenje

Zgodovina se oglaša za vsakim vogalom in sploh vpije tam, kjer je začutiti največ spokoja. Kaj ni strašljivo tiho slišati Normandija, kjer je v preteklem stoletju na tisoče komaj odraslih vojakov prezgodaj odječalo v grob? Kaj ni tako umirjeno močno na slehernem pokopališču in zlasti tam, kjer letnice na grobovih razkrivajo, kako prehitro so se poslovili mladi ljudje, morda za ideale ali samo za fiksne ideje, ki so jih za kolektiv domislili drugi, v politično pravem ali politikantsko zavržnem?

Istra, terra magica, se zdi prav tako globoko ranjena dežela, zaradi številnih kamnitih hiš, ki zijajo vse prazne sploh po zeleni notranjosti, pa tudi zaradi žalostnega nemenja pokopališč. Najsi bo umetno nagrobno cvetje še tako strupeno kričeče in figuralika kičasta, grobovi tihotno jokajo o tem, kje je vztrajal slovanski in kje romanski živelj, prevladujoče čigave so bile katere vasi, kako so se potujčevali rodbinski priimki in potem morda spet vrnili k izvoru.

Vedno je presunljivo brati Materado, roman Fulvia Tomizze. Tudi obiskati Materado, umirjeno vasico, v kateri je pisatelj pokopan, lučaj stran od Umaga in tik ob zaselku Juricani, kjer se je rodil. Še stopiti h grobu pisca, čigar (Boljše in morda boljše) življenje je za zmeraj določila težaška izkušnja optanstva. Kaj lepšega bi lahko literatu – ki se je sredi petdesetih let preteklega stoletja odločil za Trst, potem pa se nemara tudi iz globokega domotožja in migrantske bolečine zavzemal za sožitje, plemenito brezmejnost, prepustnost meja – vklesali v ploščo kot: Passò a miglior vita/Prijeđe u bolji život/Odšel v boljše življenje. Fulvio Tomizza, scrittore-književnik-pisatelj, Materada 1935–1999 Trieste.

Izjemna sreča je živeti v boljšem času, ko imamo meje predvsem zato, da nam v več jezikih hkrati pritrjujejo, da jih navadni ljudje različnih narodnosti in poštenih namenov sploh ne potrebujemo.