Megla in veter

Je megla lepa? Veliko lepega se da napisati o njej. Zato ker je mogoče v megli prepoznati marsikaj privzdignjenega, tudi poetičnega, sploh melanholičnega in celo skrivnostnega. Benetkam, denimo, se megla lepo poda. Še posebno v kakšni srhljivo zatemnjeni nočni uličici, kjer je pravkar – scena naj bo zimska – mimo švignila silhueta v črnem plašču in s karnevalsko masko na obličju. Brr.

Res, gosta megla je lahko posrečena literarna, tudi filmska kulisa. A ne le to, lahko je celo protagonistka. Kdo se ne spomni Megle, grozljivke, s katero so vsaj pred desetletji na silvestrovo, čeprav že po polnoči, odganjali spat prestrašene otroke? Nekaj prvih prizorov je bilo dovolj za neprijetno moro. Kdor si ni filma končno do konca ogledal v odrasli dobi, temu se morda še danes postavijo pokonci kocine, ko pomisli, kako se z morja gostijo sprva nežne meglice. Brr.

Zunaj umetnosti, ki zna vsemogočno fantazirati in prebujati različna čustva, pa je megla prevečkrat samo banalno varljiva prevesa, zato je na tem mestu ne bomo več hvalili. Nasprotno, meglo je treba razkaditi. Čim prej.

V družbi, ki se je vidno razklala na dvoje, za tretje vmes pa kakor da nikomur ni mar, ni samo bežen občutek, da blodimo po debelem meglovju. Potem ko smo že davno nepremišljeno dovolili, da so pomembnejši ideološki sentimenti kot pa argumenti, se zdaj – a tak je globalni diktat – vedno bolj utapljamo v poplavi informacij, tudi povsem nepomembnih, v povodnji globoko premišljenih zamolkov, velikih skrivnosti in namernih laži, tolikšnih, da jih nihče več ne zmore sproti razkrivati ali zavračati. V vedno hujšem hrupu in vsevprek kričanju se zavijamo v gosto meglo, za zdaj smo zamegljeni, čez čas bomo morda družbeno omračeni.

Ker je megla z vso figurativnostjo vred vendarle najprej naravni, vremenski pojav, sklenimo realistično: meglo lahko razkadi veter. Naj se zažene čim bolj, a prijazno.