Abraham

Baje da ga bom srečal prihodnji teden in odtlej naj bi dodatno bogatil življenje bližnjim in daljnim z novo dimenzijo modrosti in preudarnosti, čeprav mi je v interpretiranju svetega pisma ljubša tista o končno doseženi starosti za upokojitev. Od nekdaj sem prepričan, da so številke, ko govorimo o staranju, zgolj mit. Več dam na um, razum, duha, duhovitost in seveda tudi na telo, da ga ja ne bi preveč iztrošil in bi bil potem telesno načet veliko prej kot moje intenzivno čustveno doživljanje in iskrenje misli.

V tem biološkem procesu bi rad kar najdlje ohranil ravnovesje fizioloških funkcij ter umskih in čustvenih akrobacij, da bi lahko tudi v globoki jeseni življenja ušpičil kaj simpatičnega, ljubil in bil ljubljen. No, glede na novinarski poklic niti ne morem pričakovati visoke starosti, s čimer sem se že sprijaznil. Prav tako sem s sabo spravljen, da bom delal, torej ustvarjal vse do ne nujno bridkega konca. Kakšna penzija neki! To je za neke druge ljudi v nekem drugem času.

Prijatelji in znanci, ki mi govorijo, da je petdesetka nekakšna prelomnica in da je v drugi polovici načrtovanega stoletja vse precej drugače in da čas teče še hitreje, se mi zdijo ljubko prismuknjeni. Prav nič se mi ne mudi z uresničevanjem tistega, česar doslej nisem doživel in naredil. Kot radi rečemo, vse ob svojem času. Pogosto me prešine, da imam vsega preveč, toda razmišljanje o tem, ali si vse to tudi zaslužim, ponavadi ne pripelje nikamor. Bilo je pač usojeno, da sem rojen pod srečno zvezdo. Zaradi tega ne mislim zardevati, sem pa pripravljen še naprej temeljito pospravljati od podstrešja navzdol, povsod znotraj in vse naokrog, saj v sožitju z minimalizmom tudi v prihodnje ne nameravam ustvarjati navlake. Predvsem zato, ker mi je mar za zdravje drugih ljudi, živali in narave. Pa hvala lepa, saj ni bilo treba!