Moja vojna

Februar 1991. Po dobrih štirih mesecih služenja vojaškega roka v JLA mi je prekipelo. Gladovni stavki so sledili pranje možganov v režiji oficirjev stare šole, diskreditacija pred vojaki, grožnje z zaporom zaradi separatizma in napada na ustavni red SFRJ, kot vrhunec pa dvotedenska obdelava v Vojni bolnici Dubrava v Zagrebu. Na zaprtem oddelku psihiatrije sem bil z duševno zlomljenimi, alkoholiki, narkomani; vsi so bili vojaki ali zaposleni v JLA, ali pa njihovi otroci.

V imenu terapije in ideološke preobrazbe so me dosledno polnili s kemijo vseh vrst. Trikrat tri. Trikrat na dan po tri različne tabletke, zasliševanja, pogovori s psihiatrom in psihologinjo, izživljanje s provokacijami na jutranjih vizitah, ponoči privezovanje na posteljo. Spanja minimalno, podočnjaki do kolen. »Kar igraj se z nami, sine. Ne boš dolgo,« so ponavljali. A so morali napisati diagnozo reactio neurotica e situationen: za štiri leta nesposoben za služenje vojaškega roka. Lep čas sem čistil kemijo iz telesa, nočne more so bile še tedne zveste spremljevalke. V sobi je smrdelo kot v neurejenem laboratoriju.

Štiri mesece pozneje, konec junija in v začetku julija 1991, sem za poslušalce Koroškega radia poročal o vojnih dogodkih v Dravogradu. JLA je grozila, da bo mesto zravnala z zemljo, Dravsko dolino sta preletavala miga, na srečo sta odvrgla bombi v reko. Ostrostrelec JLA je ubil domačega teritorialca, ki sem ga poznal. Obupani starši vojakov iz oklepnikov na cesti proti Mariboru in vojašnice Bukovje so z vseh koncev Jugoslavije prišli reševat sinove. Rotili so poveljnike JLA, slovenske teritorialce, policiste in vodstvo občine, naj njihove otroke izpustijo domov. Tako kot oni sem bil star 19 let.

Potem ko sem dobil osebno vojno z JLA, sem pristal v novi vojni. S Slovenijo sva se sicer osamosvojila, a se je za svobodo treba boriti vse življenje.