Oliver

Zrem v najljubšo modrino. Kot že vsa poletja od otroštva se igram z ugibanji o hitrosti jadrnic in drugih bark, ki plujejo ob sončnem otoku, in zgodbah ljudi, ki na palubah lovijo sončne žarke, veter in vse te vonjave, da bi bilo življenje izpolnjeno z lepim. Ob tem me nežno božajo melodije legendarnega Oliverja Dragojevića.

Na Radiu Dalmacija so včeraj ves dan vrteli izključno njegove skladbe, saj je stari morski volk natanko pred tremi leti odletel z galebi, na del poti do večnega miru ga je veličastno spremljal tudi konvoj ladjic iz Splita do njegove Vele Luke na Korčuli. Bilo je ganljivo, kot je ganljivega le malo kaj; denimo kot sinočnji koncert v njegov spomin prav tam.

Oliver je odšel, a nam še vedno poje. Poslušalci so v radijskem etru z izjemnim čustvenim nabojem delili svoje spomine nanj, na doživljaje, povezane z njegovimi nesmrtnimi pesmimi. "Kar nam je zapustil, nikoli ne bo odšlo iz nas," je v srce parajočem tonu svojo dušo olajšal eden od oboževalcev. Ko Oliver poje o objemih, poljubih, srcu, duši, ljubezni, morju, soncu, galebih, upanju, sanjah, bolečini, žalosti, slovesih, to zveni in učinkuje drugače, povsem drugače. Njegov raskavi glas se je usodno dotaknil številnih generacij jugoslovanskih duš. Tudi moje.

Nekako pred četrt stoletja sem med pomenkovanjem na pregovorno hrupnem, malodane razuzdanem študentskem žuru presenetil z napovedjo, da bom nekoč z obilo nostalgije stavil tudi na Oliverja in da mi bo verjetno šele takrat kateri izmed njegovih napevov izvabil solze na oči, ki bodo dotlej videle že toliko tega. Nisem se zmotil.

Vsi smo po malem Dalmatinci in Oliver poje samo nam. Če ne drugače, vsaj med dopustom na hrvaški obali in otokih. Oliver nas povezuje v vsej naši ranljivosti. Ko poje Oliver, zahlipajo tudi najbolj okoreli frajerji. Oliver nam je pustil sled v neskončnosti. Ime ji je ljubezen.