Pismo Bobiju

Trije meseci so minili, odkar si se odločil, da boš odšel in me prepustil človeškemu plemenu, saj da sem končno dozorel, da lahko brez tvoje pomoči uresničim vse tisto, kar si želim. Trinajst let in pol neopisljivega prijateljstva je minilo, kot da bi bila na prečudovitem kratkem potovanju, polnem zanimivih prigod.

Največ je bilo sonca, v najbolj težkih, prelomnih obdobjih, ko sem iskal modrino med oblaki, so mi tvoje jantarne oči govorile: »Mirno, prijatelj moj. Imava vodo, hrano in večno medsebojno pripadnost. Ti poskrbi zame in jaz bom zate.« Zdi se mi, da si mi vse pokazal, vse sporočil, če pa sem to znal prepoznati in sprejeti, je moj problem.

Še vedno me spremljajo tvoji pogledi, na trenutke si predstavljam, da te bom zagledal uživaško razpotegnjenega, kako se pod oknom nastavljaš spomladanskim sončnim žarkom. In tvoje črne dlake se ob vetrcu veselo dvigajo po stanovanju. Tu in tam še slišim, kako piješ vodo ali mlaskaš večerjo, da ne omenjam tvojih prefinjenih prošenj za priboljšek.

Uživala sva v dolgih vožnjah z avtom, smejal sem se tvoji obsedenosti z vodo. Sploh ne vem, ali si bil delfin že prej ali pa se morda prav zdaj presrečen predajaš morskim tokovom. Uživaj, moj Bobi! O, vem, to znaš, ker si me ravno tega naučil tako dobro. Uživati v malenkostih.

Vedno se bom s ponosom spominjal, kako mogočno in vdano si me spremljal in z umirjenostjo tudi neznane ljudi vabil, da so ti namenili prijazne besede. Še vedno čutim energijo, ki si jo tri poletne mesece v parku bolnišnice nesebično razdajal očetu, ki je hudo zbolel, danes pa se te prav tako spominja z veliko hvaležnostjo.

Bobi, prijatelj moj! Obljubil sem ti, da se bova poslovila brez nepotrebne agonije in čustvene sebičnosti, ko mi boš sporočil, da je konec. Verjamem, da so ti godili tudi zadnji objemi in poljubi nas treh, ki te nikoli ne bomo pozabili. Hvala, ker si nam napolnil srce.