A sem ti povedal kdaj …

Med počitnicami čas nedvomno teče drugače. Mirneje. Počasneje. Lagodneje. Četudi ne gremo nikamor oziroma smo doma. Ni hitenja v jutru. Prhanje je podaljšano. Misli poglobljene. Kava nekako bolj diši. Sliši se petje ptic. Skozi odprto kuhinjsko okno je v zraku čutiti svežino. Novega dne. Poletnega. In ob vsem tem gotovo pride še spoznanje, kar je že davno rekel Charlie Chaplin: »Dan brez smeha je izgubljen dan. In na tem svetu preživimo premalo dni, da bi si lahko privoščili kakšnega izgubiti.«

Presenetimo drago osebo, ki še spi. Napišimo ji sporočilo. Lastnoročno, ne natipkano. Na samolepilni listek, ki ga priložimo skodelici na kuhinjskem pultu, na primer: Kavica zate, sem na vrtu. Ali pa z rdečo obkrožimo »Dobro jutro« na zadnji strani časopisa. Dajmo znak, ki ga daje tudi pesem skupine Joker Out, pravkar iz radijskega zvočnika: »A sem ti povedal kdaj. A sem ti povedal kdaj …«, in ki nato ne gre iz glave še ves dan. »Dokler ne ugasne noč. Dokler ne ugasne noč.«

Danes skuhajmo marmelado, čeprav je nismo še nikdar. Tudi prijatelju Mateju je prvič več kot uspela. S ščepcem cimeta. Naredimo marelično ali breskovo. Z mmmandlji. Po Boženkinem receptu. Malone nebeškem. Z veliko sladkorja, pa kaj pol. Bomo pa jutri hujšali. Ali pa tudi ne. Kila gor ali dol.

Obožujem vse tiste, ki slišijo morje, opazijo sončni zahod, imajo radi vonj po poletnem dežju in štejejo zvezde. Vse tiste, s katerimi se lahko družimo tudi brez besed, samo – smo – v danih trenutkih. Tiste, s katerimi se tudi kakšen vetrc do večera poleže.

Obožujem tiste, ki se veselijo vseh letnih časov. Tudi jeseni. Ki pride. Vsakokrat. Po poletju. Ki vsakič (pre)hitro mine.