Žalostna točka

To je tisto, ko se vse skupaj nenadoma sprevrže samo še v nesmisel in smisel v tesnem objemu. To je tisto, ko usahnejo besede. To je tisto, ko se ljudje hkrati smejejo in jočejo, jočejo in smejejo, kajti v tem trenutku ni ne solza posledica obupa ne smeh izražanje upanja. Ljudje so obupani in hkrati upajo.

Ti dnevi so polni nesmiselnega smisla. Moji prijateljici je poplavilo hišo. »Samo klet,« pravi in se smeje. »Glej, živa sem in zdrava,« doda, nato pa našteva gasilce, ki so ji iz kleti izčrpali vodo, sosede, ki so ji pomagali čistiti, prijatelje, ki ji ponujajo pomoč in uteho. Smisel nesmisla je spoznati dobroto ljudi, ponavlja.

Poslušam jo, kako se bojuje z različnimi čustvi. Predstavljam si jo, kako gleda v blatno vodo, in si jo želim vsakih pet minut poklicati in vprašati, kako je … a nima smisla. Smisel je utonil v obup, ki pa se spremeni v upanje v trenutku, ko se v razumskem delu zavesti pojavi misel: »Lahko bi bilo huje … pa kaj, živa sem in zdrava … gremo naprej!«

Morda zato, ker sem na kraju, kjer se zdi varno, morda zato, ker sem razmeroma daleč od Slovenije, čutim, da me je strah. Nenadoma imam pred očmi slike iz Šrilanke, kamor sem se odpravila leta 2004 – dan po strahotnem cunamiju. In medtem ko gledam v nebo nad seboj, me preveva enaka groza, kakršno sem čutila takrat, ko sem gledala mirno površino oceana. Zdel se mi je kot pošast, ki je pogoltnila vse, kar se je znašlo pred njo, tako si lahko zdaj mirno požvižgava in blaženo sanjari. Tako bodo čez nekaj dni ali tednov mirno tekle Sava, Sora, Mura. Kot da se ni nič zgodilo. Zato me je strah vedrega neba in mirnega morja. Tam nekje nad ali pod to modrino se namreč skriva zlo, ki se zdaj pretaka po slovenskih cestah, ulicah, dvoriščih …

Kaj hoče narava? Nas hoče spomniti na krivico kot načelo maščevanja? Nas prestrašiti? Nas prepričati, da je smisel samo v tem, da ostaneš živ in zdrav? Ali morda noče nič, temveč samo je? In se prav nič ne ukvarja z najbolj žalostno točko na zemljevidu človeških čustev, tisto, na kateri ni več razlike med jokom in smehom.