Ker je tako rekel Vitomil

Menda je bil Vitomil Zupan bralcem svojih del v pogost navdih. Je pač bil posebne sorte bonvivan. Že od študentskih let, ko njegove Igre s hudičevim repom ni bilo več treba skrivati pod drugimi, »lepšimi« knjigami, sem tudi sama med njegovimi »sledilci«. Ne spomnim se več, kje pri njem sem prebrala, kako se pravilno hodi v hribe oziroma z njih ter kako se kuha dobra kava, a to že leta počnem po »Vitomilovem receptu«. Moji me nič več ne pogledujejo čudno, ko si hodeč v hrib kamne podstavljam pod peto, hodeč navzdol pa pod prste. Vrag je, kadar ni dovolj kamnov na poti, a pomembno je, da vsi vedo za vzrok te »poskočne« planinske hoje. Imenuje se: ker je tako rekel Vitomil. Sprijaznili so se tudi s kavico na »Vitomilov način«: z zrncem soli in trikrat prevreto.

Naneslo pa je, da si je kavice zaželel sinov prijatelj, vajen črne opojnosti pri svoji mami: z veliko kavne »pene«. Prvega dne je ob moji kavici vljudno molčal, tudi drugega dne se še ni pritoževal, tretjega dne pa je previdno vprašal, ali je lahko zraven, ko jo kuham. In sva jo kuhala v dvoje. Spet natančno po Vitomilu: močno, z zrncem soli, trikrat prevreto. Že ob prvem dejanju – dodajanju soli – je skoraj padel na džezvo. Da sem se najbrž zmotila in sem hotela dodati sladkor, je rekel, zajela pa sem sol. Pravilno je dodati sol, sem rekla samozavestno. »Zakaj?« Z odgovorom so mi pomagali domači: »Ker je tako rekel Vitomil.« Da ga ne pozna, se je namrdnil, nato pa ob zadnjem dejanju – po tretjem prevretku – pomenljivo pokimal: »A, zato ni nikoli pene na vaši kavi. Soljena in trikrat prevreta.«

Kot goreči Vitomilovi oboževalki mi ob spodbijanju njegovih tez ni bilo lahko pri srcu. Moji so ob tem, rekla bi, celo malce uživali, dokler jih nisem – razorožila. Našla sem strokovni zapis, ki je potrjeval tezo, da je kavi vsekakor treba dodati sol. Zakaj že? Ker je natrij v soli tisti – in ne sladkor! –, ki ubije grenkobo kave. Kakšno olajšanje vedeti, da sva imela z Vitomilom tudi tokrat prav.