A greva na kavo?

»Iti z nekom na kavo v določeno kavarno ne pomeni le vis-à-visa s človekom pred sabo, ampak tudi potopitev v širšo socialno skupino, v nekakšen skupni duh trenutka,« je nekoč zapisala genialna pisateljica Brina Svit o tem, da je kava v dvoje pravi ritual. Iti na kavo dejansko pomeni več kot samo srkanje te omamne tekočine. Tudi če gremo sami na »kofe« in v svoji najljubši kavarni zgolj opazujemo mimoidoče, se vključimo v kakšno naključno debato ali pa spoznamo nekoga.

Pred nekaj poletji, bilo je v italijanskem obmorskem mestecu Amalfi, sem se v jutranjih urah, ko je družba še trdno spala, sprehodila iz marine do trga ob katedrali sv. Andreja in mimogrede vrgla kovanec v vodnjak. Mimo je prišla mlada stevardesa Aude iz naše posadke, ki ne bi smela zapustiti jahte. Prestrašeno me je prosila, naj je ne izdam. Seveda mi to ne bi padlo na kraj pameti in sem jo povabila na kavo. Zaupala mi je, da je (u)šla s krova samo zato, da bi lahko zaročencu Matthewu, strojniku na jahti, kupila darilo, mali magnet amalfijske limone, za rojstni dan. S skodelicama penastega kapučina sva trknili na njuno ljubezen, nato pa je odbrzela v podpalubje. Jaz sem še malo posedela v stari kavarni Leone in razmišljala, kako posebno se je pravzaprav začel dan.

»Enkrat bi rad, da tudi meni pogledaš v kavo,« mi je nekoč, pod Nemško hišo v Ljubljani, kjer sva se srečavala med sprehajanjem najinih psičkov, s širokim nasmehom rekel režiser Tomaž Pandur. Žal ni bilo nikoli te prilike.
Moja Nona je bila vedno najbolj srečna, če sem jo z vozičkom odpeljala v kavarnico in se je kljub diabetesu pregrešila s smetano na kavi. Uživala jo je čisto počasi, z dolgimi požirki, da bi, kot je vsakič rekla: »Čim dlje trajalo.« Potrudimo se, da ne bi zamudili prav nobene kave, ko nam kdo reče ali pa – če že hočete – napiše sms: »A greva na kavo?«