Butična brezčasnost

Nekoč se je po »ta boljše« denarnice in copate hodilo v usnjeno galanterijo Boženke Lerota pri Maximarketu, Marjeta Zajec je v – prvi ljubljanski – optiki zraven Figovca ponujala očala iz inozemstva, svetovljanska Vera Hegeduš pa v butiku Veronika na Gallusovem nabrežju z lastnimi kreacijami oblačila trendseterke. Daniela Čehovin je z možem Borisom iz Nemčije na Gosposvetsko cesto pripeljala Escado, Ani Lajevec pa v modnem ateljeju Paulus nasproti stolnice, po vzoru butika Elite iz Gorice, vabila s prestižnimi znamkami, kot sta bili, denimo, takrat priljubljeni Iceberg in Trussardi.

Bili so to zlati časi personalizirane, butične prodaje, z osebno noto, ko se ti je vsakič pozorno posvetil sam lastnik. Boženka Lerota je ob nakupu za povrhu podarila obesek slončka za srečo, Vera Hegeduš povabila v Petelina na šampanjec ter vedno dala lep popust, Ani Lajevec prihranila pulover do naslednje plače in tako dalje. In se je pri njih vsakdo lahko vselej resnično počutil posebno, tudi če ni ničesar kupil.



Žal je na večino naštetega ostal le lep spomin. Ob selitvi nekaterih trgovin v nakupovalna središča so butiki, posebej tisti v pravem pomenu besede, zdaj velika redkost. A med njimi je eden ostal in še vedno sije v vsej svoji polstoletni veličini. Na Tavčarjevi ulici. Zob časa mu, kljub malone prvotni, a nadvse očarljivi opremi z lučmi iz niza koščkov iz biserne matice, ki ob pišu pri odpiranju vrat nežno zacingljajo, ne more do živega.

Butik s torbicami Marjete Grošelj je tako kot ona – brezčasen. V njem diši po usnju in prijetnosti. Velike dame. Ki ročno dela torbice in je vsaka zase unikatna modna zgodba. Zelo (p)osebna. Takšna kot njihova ustvarjalka, ki poudarja, da v vsako torbico da del sebe. Kot so to s svojimi pristopom sporočale tudi Boženka, Marjeta, Vera, Daniela, Ani in druge.