Dizelska posodobitev samosvojega enoprostorca

Generacijsko četrti scenic, ki je zapeljal na prodajno sceno leta 2016 z nenavadno velikimi, a v vseh primerih serijskimi 20-palčnimi platišči, je pred kratkim doživel dizelsko modernizacijo.



Pozabite na zniževanje delovne prostornine. Sedaj gre za drugačno filozofijo, ki seže slaba dva decilitra višje, ne pa nižje v primerjavi z dosedanjimi 1,6-litrskimi dizli. Temu primerno ne preseneča odločitev za tlačno polnjenje s pomočjo enega, ne pa tehnično zahtevnejšega in pri okvarah precej dražjega puhala z dvodelnim turbinskim delom. A nič zato, moči in navora ne gre pogrešati! Štirivaljnik je s 110 kW (150 KM) in 340 Nm navora (obstaja tudi šibkejša verzija s 120 KM) kos večini izzivov. Vleče dobro in pri polni obtežbi nič podhranjeno. Z dizelsko najmočnejšim scenicom pospešiš ob podpori spodobnega, a po gibih precej dolgega 6-stopenjskega ročnega menjalnika do največ 208 km/h in porabiš povprečno med 6 in 7 litrov goriva. Dosežek ni rekorden, je pa dober. Po tej plati obstajajo v smislu nians varčnejši in hkrati bolj rafinirani dizelski rivali.

Zračna notranjosti

 
Ostalo ostaja pri družinsko naravnanem scenicu v večji izvedbi grand bolj ali manj znano. Notranjost je udobna, velika in zračna. Položaj za volanskim obročem ne razočara, enako velja za ergonomsko korektnost. Odlagališč je veliko, morebitnih napak in razočaranj malo.



Določene kritike letijo na sredinski upravljalo-informacijski sistem in njegovo delovanje v stilu tablice, kjer pogrešamo nekaj priročnosti. Zadeva ni tragična, a poznamo boljše rešitve. Francoz se sicer vozi prijetno in udobno, na ovinkih dovolj stabilno in vedno nič zahrbtno.

Kdor išče korekten družinski avtomobil z udobno in veliko notranjostjo, dobrimi voznimi lastnostmi in prej običajno kot stilistično podobo, ga dizelsko najmočnejši scenic ne bo razočaral.