Zadnja Klimtova umetnina

Gustav Klimt je bil eden najbriljantnejših avstrijskih slikarjev, umetnik svetovnega razreda. Njegova slika Poljub je magnet za občinstvo iz številnih držav, ki obiskuje avstrijsko galerijo Belvedere. Njegova dela so nenehno tema posebnih razstav; dve sta pravkar na Dunaju. V Zgornjem Belvederu je Dama s pahljačo: Gustav Klimt in vzhodna Azija (do 13. februarja 2022). Na njej je po več kot sto letih na Dunaju ponovno razstavljena zadnja slika, ki jo je Klimt (skoraj v celoti) dokončal pred smrtjo.

Umetnostni zgodovinarji ne vedo, kdo je mlada ženska s pahljačo na sloviti Klimtovi umetnini. Neznanka gledalca zapelje s prodornim pogledom, golo ramo in golimi prsmi, ki jih skriva s pahljačo. »Klimtovo pozno delo Dama s pahljačo ni le izjemen primer sloga njegove zadnje ustvarjalne faze, temveč dokaz širine njegovega umetniškega obzorja in očitne odprtosti za druge kulture. V zgoščeni obliki to prikazujemo na tej razstavi,« pravi Stella Rollig, direktorica galerije Belvedere.

Klimtova interpretacija gejš

Gustav Klimt (1862–1918) je skupaj z Egonom Schielejem, Oscarjem Kokoschko in nekaterimi drugimi umetniki tudi med prvo svetovno vojno propagiral pacifistično, egalitarno globalno kulturo. Zavrnili so prevladujoče prepričanje, da je zahodna kultura dominantna, boljša od drugih na svetu. Ta težnja se odraža v Klimtovih slikah, v katerih je dosegel harmonično simbiozo evropske in azijske tradicije likovne umetnosti. »Vpliv vzhodnoazijske umetnosti na Klimta je takoj opazen – in fascinanten. Namenoma v svoje slike vstavlja figure in okrasne ornamente vzhodnoazijskih umetnin, kot pesniške citate. Za Klimtov pozni slog je značilna intenzivnost barv, ki jih je vzel iz teh del,« pravi Marcus Fellinger, kustos razstave v Belvederu. Na tej razstavi so tudi številni drugi eksponati, ki kažejo vpliv japonske, kitajske in indijske umetnosti na genialnega slikarja.

V Dami s pahljačo je prepoznati vplive kitajske in japonske umetniške tradicije. Lik ženske je v kitajskih oblačilih, v ozadju pa je tapeta z značilnimi motivi, kot so kitajski feniks, žerjav, zlati fazan in lotosov cvet. To so pogosti simboli sreče v vzhodnoazijski umetnosti. Dama s pahljačo je Klimtova interpretacija gejš in drugih likov iz japonske umetnosti barvnih lesorezov (ukiyo-e), ki so bili del njegove velike zbirke azijske umetnosti.

Umetnik, od katerega se je naučil vsega

Klimt se je rodil julija 1862 v Baumgartnu pri Dunaju. Njegov oče je bil Ernst Klimt starejši, samostojni graver. Med letoma 1876 in 1883 je Gustav študiral na dunajski šoli za umetnost in obrt. Ravno to njegovo obdobje je bilo doslej manj raziskano, pravijo strokovnjaki dunajskega Muzeja uporabnih umetnosti, kjer pripravljajo do 13. marca 2022 razstavo Klimtovi učitelji: Leta na šoli za umetnost in obrt. Na njej ne vidimo le zgodnjih Klimtovih del, ampak tudi nekatere slike njegovega glavnega učitelja Ferdinanda Laufbergerja. »Od njega sem se naučil vsega,« je nekoč dejal Klimt. Laufberger je bil eden vodilnih profesorjev šole za umetnost in obrt, ki je imela v zadnjih desetletjih 19. stoletja sodoben program študija slikarstva, boljšega od mnogo starejše dunajske akademije likovnih umetnosti.

Laufberger, ki se je delno izobraževal v Parizu in je imel tam stike z impresionisti, je Klimta naučil natančnosti žanrskega slikarstva. Klimt se je tudi od Michaela Rieserja naučil veliko o slikarstvu, predvsem fotorealistične natančnosti detajlov v risbi in slikanju. Ta natančnost je igrala pomembno vlogo v vsem njegovem opusu. Skratka, Klimtova genialnost je temeljila na odlični akademski izobrazbi in pripravljenosti na inovativen pristop. V njegovih delih so vidni tudi vplivi nekaterih drugih slikarjev. Ludwig Minnigerode je s svojimi portreti vplival nanj, prav tako Friedrich Sturm, specialist za slike cvetja.

Kot študent okoli leta 1880 je Klimt skupaj z bratom Ernstom Klimtom mlajšim in Franzem Matschem ustanovil Družbo umetnikov (Künstler-Compagnie), ki je delovala ducat let. Poslikali so stavbo teatra na Reki, ki je zdaj Narodno gledališče Ivana pl. Zajca, nato strop nad stopnicami novozgrajenega dunajskega Burgtheatra, enega največjih gledališč v Evropi. Umetniška združba je izdelala tudi številne slike po stopnicah dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja, največjega muzeja klasične umetnosti v tem delu Evrope.

Leta 1892 sta umrla oče in brat Gustava Klimta. Klimt je še nekaj časa sodeloval z Matschem; od univerze na Dunaju sta dobila naročilo za izdelavo štirih alegoričnih, fakultetnih slik za veliko svečano dvorano univerze. Klimt je naslikal Filozofijo, Medicino in Pravo, Matsch pa Teologijo. Leta 1900 so številni univerzitetni profesorji po predstavitvi slik ostro kritizirali Klimtove alegorije. Trdili so, da se razlikujejo od prej prikazanih skic in da je znanost nasploh pokazal preveč pesimistično. Razprave so se nadaljevale tudi po tem, ko je Klimt leta 1901 na svetovni razstavi v Parizu prejel zlato medaljo za delo Filozofija. Končno se je Klimt leta 1905 s pomočjo mecena odločil odkupiti svoje tri fakultetne slike, za katere je prej prejel predujem od države. Po tem ni več delal slik za institucionalne naročnike, posvečal se je portretom in krajinam.

Klimtove alegorije Filozofija, Medicina in Pravo niso ohranjene. Po priključitvi Avstrije Nemčiji leta 1938 so jih nacisti odvzeli lastnikom. Ob koncu druge svetovne vojne, spomladi leta 1945, so bile skupaj s številnimi drugimi umetninami shranjene v gradu Immendorf v Spodnji Avstriji. V umiku pred Rdečo armado so Hitlerjeve SS-enote zažgale grad in z njimi tudi vsa umetniška dela.

Na seznamu najdražjih slik

Na začetku 21. stoletja je morala Republika Avstrija dedičem lastnika vrniti še nekatere druge znamenite Klimtove slike, ki so jih nacisti vzeli avstrijskim Judom. Avstrijska galerija Belvedere je v ZDA poslala znamenita portreta Adele Bloch-Bauer in tri pokrajine. Maria Altmann, dedinja teh slik, jih je kmalu zatem prodala. Ameriški milijarder Roland Lauder, ki je med drugim z bratom naslednik znanega kozmetičnega podjetja Estée Lauder, je za Portret Adele Bloch-Bauer I odštel 135 milijonov dolarjev. Bilo je leta 2006, torej če upoštevamo inflacijo, je danes ta vrednost enaka dobrim 173 milijonom dolarjev (približno 150 milijonov evrov). To Klimtovo delo je tako po plačilu štirinajsta najdražja slika na svetu. Pa to niti ni rekord za Klimtovo sliko. Leta 2013 so njegove Vodne kače II prodali za dobre 204 milijone dolarjev (176 milijonov evrov) v sedanji vrednosti, s čimer se uvršča na šesto mesto najdražjih slik.

Klimt ni bil nikoli poročen, imel pa je več ljubic in številne otroke; velja za očeta petih sinov in dveh hčera. Leta 1897 je bil eden od ustanoviteljev in prvi predsednik Secesije, umetniške skupine, ki se je ločila od tradicionalnega združenja dunajskih umetnikov in zgradila svojo stavbo. V njej je Klimt izdelal legendarni Beethovnov friz. Znamenit je tudi omenjeni Poljub iz leta 1909, slika, ki jo je država kupila za takratno Moderno galerijo Belvedere na Dunaju.

Dve leti pozneje je Klimt dokončal svoj veliki mozaik v palači Stoclet v Bruslju, vili, ki je v celoti umetniško delo v secesijskem slogu; arhitekt te vile je tudi slavni arhitekt in oblikovalec Josef Hoffmann. Klimt se je takrat umaknil iz javnega življenja, razstavljal pa je le še v tujini. Leta 1911 je svoj atelje preselil v dvoriščno hišo v Hietzingu, 13. dunajskem okrožju. Konec leta 1917 je tam slikal Damo s pahljačo. Umetnino je, razen nekaterih manjših detajlov, dokončal do 11. januarja 1918, ko je doživel hudo možgansko kap. Po njej si ni več opomogel. Nekaj ​​tednov pozneje je zbolel za pljučnico, zaradi katere je umrl 6. februarja 1918. Pokopan je na pokopališču Hietzing, nedaleč od znamenitega dunajskega dvorca Schönbrunn.