Ko je ponaredek bolj dragocen od originala

Wolfgang Beltracchi je verjet­no največji slikarski ponarejevalec po drugi svetovni vojni, a bi se rad zapisal v ­zgodovino tudi kot dober ­slikar, in to kar s ­svojim imenom. Njegova­ ­avtorska dela so do 21. ­septembra na ogled na ­nenavadni ­razstavi KAIROS. ­Pravi ­trenutek. v dunajskem Bank Austria­ ­Kunstforumu. Razstava­ je bila lani in v ­začetku letoš­njega leta v Benetkah in ­Hamburgu, po Dunaju pa bo od novembra­ na ogled v mSE Kunst­halle v južnobavarskem mestu ­Unterammergau nedaleč od Garmisch-Partenkirchna.

KAIROS. Pravi trenutek. ne predstavlja zgolj dveh ducatov Beltracchijevih slik, ampak tudi fotografije večjega formata, ki jih je posnel Mario Fiorese (1970–2016; umrl je za rakom na pljučih). Njegove fotografije prikazujejo depoje 15 znanih evropskih muzejev iz Italije, Združenega kraljestva, Nemčije, Španije in Avstrije. Veliki muzeji v razstavnih prostorih prikazujejo le majhen del inventarja, velika večina je v skladiščih. Ti depoji se med seboj razlikujejo, prav tako muzeji, v katerih so. Fioresejeve fotografije muzejskih depojev so zanimive in mojstrsko narejene. Niz teh fotografij, od katerih je nekatere ustvaril z asistentko Valentino Zamboni, bi bil odlična samostojna fotografska razstava.



Toda podjetnik in ­umetniški pokrovitelj Christian Zott, lastnik svetovalnega podjetja mSE, ustanovitelj platforme ZOTT Artspace in graditelj ­omenjene umetniške ­dvorane mSE na Bavarskem, ni hotel prikazati le, kje so ­»pozabljena« umetniška dela, ­ampak tudi ­umetnostnozgodovinski pregled slovitih avtorjev iz ­različnih ­obdobij evropske ­umetnosti, kot so Botticelli, Lucas Cranach ­starejši, Caravaggio, Johannes Vermeer, Goya, Caspar David ­Friedrich, Turner, Monet, van Gogh, Munch, Klimt, Picasso, George Grosz, Max Beckmann. Teh slik seveda nima, zato je dal Beltracchiju izdelati slike v slogu omenjenih mojstrov.
 

Strokovnjake za umetnost je potegnil za nos

Wolfgang Beltracchi, rojen leta 1951 v Nemčiji s priimkom Fischer (zdaj ima priimek žene, ki je njegova muza in poslovna partnerica; z njo živi od začetka devetdesetih let), sin cerkvenega slikarja in učiteljice, je temeljito znanje slikarskih tehnik in zgodovine umetnosti pridobil v zgodnjem otroštvu. Več let je preživel na potovanjih po Evropi in severni Afriki ter občasno prodal nekaj slik. Nato se je vrnil v Nemčijo, spoznal in se poročil s Helene Beltracchi, s katero je kupil hišo v Freiburgu.

Avgusta leta 2010 je izbruhnil škandal, ko je nemška policija v tej hiši aretirala Wolfganga in Helene. Na sodišču v Kölnu sta bila leta 2011 obsojena zaradi goljufije – Wolfgang na šest let zapora, Helene na štiri. Zaporno kazen je dobil še njun pomočnik, Helenina sestra pa pogojno kazen. Sodišče je prejelo dokaze, da je Beltracchi slikal v slogu znanih slikarjev, kot so Heinrich Campendonk, Max Ernst, Fernand Léger, André Derain, Max Pechstein, in te slike kot originale ponudil avkcijskim hišam. Beltracchi je kot provenienco navedel izmišljeno Zbirko Wernerja Jägerja in prav tako izmiš­ljeno Zbirko Wilhelm Knops.

S takšno »provenienco« so Beltracchijeve slike prodali za več milijonov evrov, največ na Japonskem, v ZDA, Veliki Britaniji in Franciji. Večkrat je dejal, da je v obtoku okoli 300 ponarejenih slik. Med njegovim obiskom Dunaja sem ga vprašal, ali obstaja trezor, v katerem hrani popis prodanih ponaredkov, ki bi ga lahko objavili po smrti, in Beltracchi je lakonično odgovoril, da ne.

Nemška policija ima seznam nekaj več kot 50 njegovih ponaredkov, vendar je zaradi zastaranja sodišče obravnavalo le štirinajst takšnih slik. Glavni dokaz na sodišču je bila kemična analiza, ki je pokazala, da je Beltracchi ponaredil Campendonka v Rdeči sliki s konji, ker takšna titan bela ni obstajala, ko je bil Campendonk živ (umrl je leta 1957). Beltracchi je v tem primeru naredil eno od redkih tehničnih napak.
 

Ni vedno prepričljiv

Za razstavo KAIROS. Pravi trenutek. je Beltracchi, tokrat pod svojim imenom, naredil še eno sliko à la Campendonk – Skupino Modri jezdec, v kateri je uprizoril atelje z najpomembnejšimi člani te umetniške skupine ekspresionistov. Leta 1909 so skupino Blauer­ Reiter v Münchnu ustanovili ruski izseljenci in domači, nemški umetniki. Beltracchijeva podoba vsebuje najpomembnejše člane te skupine. To so Vasilij Kandinski, August Macke, Franz Marc, Gabriele Münter, Aleksej Javlenski in Marianne von Weref­kin. Beltracchi tu prikazuje svoje mojstrstvo, zdaj ne kot ponarejevalec, ampak kot umetnik, ki zna slikati »po rokopisu« znanih slikarjev.

Na splošno se zdi Beltracchi veliko bolj prepričljiv, ko posnema sodobne umetnike, začenši s Turnerjem in impresionisti, kot ko posnema starejše mojstre. Tudi pri sodobnih umetnikih ni vedno kos nalogi – njegov Charon (Klimtov »avtoportret«) ne dosega Klimtovega mojstrstva. Kljub temu je razstava na splošno zanimiva, saj je poleg vsake Beltracchijeve slike opisan tudi umetnik, v slogu katerega je ustvarjal, in umetniško obdobje, v katerem je deloval. Kljub vsem pomanjkljivostim obiskovalec dobi nekakšen kompendij zgodovine evropskega slikarstva. Nekateri kritiki govorijo o neokusnem, nespodobnem odnosu do umetnostne zgodovine, toda v današnjem svetu, v katerem prevladuje marketing (tudi v umetnosti), ni razloga, da se ne bi soočili s tem pristopom.


 

Ponaredek dražji od originala

Beltracchi je nedvomno tehnično zelo spreten slikar. Zdaj je iskan umetnik. Čeprav njegove slike s podpisi ne dosegajo cen njegovih najdražjih ponaredkov, nam je povedal, da za svoja dela dobi od 50.000 in 500.000 evrov, odvisno od formata. To je raven cen umetnikov mednarodnega kalibra. »Na leto izdelam največ štiri naročene portrete in približno dvajset drugih slik, skupno ne več kot trideset na leto,« nam je zaupal na odprtju razstave na Dunaju. Med kupci njegovih slik so najštevilnejši zasebni zbiratelji. Zanimivo je, da njegova dela kupujejo tudi institucije, muzeji in druge javne zbirke, čeprav je z goljufijami zmedel njihove strokovnjake. Eno njegovo delo naj bi s sredstvi zasebnega sklada kupil neki muzej na Norveškem.

»Zdaj so stvari obrnjene,« nam na koncu kratkega intervjuja povedal Beltracchi. »Nekdaj sem delal slike kot Oskar Moll, nemški slikar. Moll ni bil pretirano znan, ampak me je zanimal s tehničnega stališča. Pred kratkim me je obiskal neki švicarski trgovec z umetninami, mi pokazal eno od Mollovih slik in me vprašal, ali sem jo jaz naredil. Odgovoril sem mu, da nisem, da je to pravi Moll, ker poznam njegovo delo in vem, da je to njegova slika, ne moja. Človek je bil nesrečen, ker če bi to bilo moje delo, bi ga zdaj prodal za veliko višjo ceno, kot jo dosežejo Mollove slike.«