Spomenik megalomaniji in pomanjkanju dobrega okusa

Romunija je dežela paradoksov. Gospodarski razvoj v zadnjih letih dosega visoke stopnje rasti BDP, zmanjšuje se brezposelnost, rastejo plače, hkrati pa je to ena od držav, iz katere se prebivalstvo izseljuje. Od začetka tega stoletja jo je po ocenah zapustilo vsaj 3,6 milijona ljudi. Skupno prebivalstvo se je tako od leta 1990 do leta 2018 zmanjšalo s 23 milijonov na 19,5 milijona. Po drugi strani se hitro povečuje število tujih turistov: v letu 2018 jih je bilo 2,5-krat več kot leta 2010.

Kljub rasti števila turistov je trideset let po strmoglavljenju komunističnega režima diktatorja Nicolaeja Ceaușescuja še vedno relativno malo takih, ki bi tam ostali dlje. Romunija je tako s približno petimi milijoni tujih prenočitev na leto peta najmanj obiskana država Evropske unije, za majhnim Luksemburgom in baltskimi državami, Litvo, Latvijo in Estonijo.
 

Tako velikanska, da vsako leto nekoliko potone

Bukarešta je z 2,1 milijona prebivalci šesto največje mesto v Evropski uniji, za Londonom, Berlinom, Madridom, Rimom in Parizom. Toda največja parlamentarna zgradba v Evropi je v Bukarešti. Velikanska Palača parlamenta (v romunščini Palatul Parlamentului) danes služi svojemu namenu, vendar je veliko več kot to. Ta zgradba je spomenik megalomaniji in pomanjkanju okusa zadnjega romunskega komunističnega diktatorja Ceaușescuja.



Stavba je dolga 270 metrov, široka 245 metrov in visoka 86 metrov. Stoji na hribu Dealul Arsenalului z lepim razgledom na Bukarešto. Vodnik pove, da je po celotni površini vseh svojih prostorov (365.000 kvadratnih metrov) druga največja upravna stavba na svetu, takoj za Pentagonom v Washingtonu. Po prostornini (2,5 milijona kubičnih metrov) je tudi ena od največjih na svetu. Volumen Palače parlamenta je za približno dva odstotka večji od volumna Keopsove piramide v Egiptu. Ocenjujejo, da tehta več kot štiri milijone ton in je morda najtežja stavba na svetu. Vsebuje veliko marmorja, cementa, jekla, peska, lesa, stekla, kristalov (2800 lestencev), bazalta, usnja, preprog (220.000 kvadratnih metrov). Zaradi velike teže in značilnosti tal se vsako leto pogrezne za kar štiri centimetre.
 

Relikti nekega drugega časa

V kletnih prostorih si je mogoče ogledati predmete iz nekdanje komunistične Romunije. Na eni izmed miz stoji mehanski pisalni stroj. Domačini potrdijo, da je bilo treba v Romuniji za časa Ceaușescuja vsak pisalni stroj in njegove odtise na papirju registrirati pri državni policiji. Ta uredba je bila uvedena leta 1983, ko se je začela gradnja Palače parlamenta. Da so jo sploh lahko zgradili, so porušili celotno staro naselje v Bukarešti z 20.000 hišami in 40.000 prebivalci.

Čeprav je v treh izmenah palačo gradilo od 400 do 700 arhitektov in več kot 20.000 delavcev, ni bila dokončana v decembru 1989, ko je izbruhnila revolucija, v kateri so strmoglavili zloglasnega Ceaușesca. Z ženo so ju po kratkem sodnem procesu na božični dan pred tridesetimi leti ustrelili, palača pa je ostala. Pozneje jo je za milijardo dolarjev hotel kupiti avstralski magnat Rupert Murdoch, vendar je Romuni niso hoteli prodati. Kot so leta 2008 poročali romunski mediji, je zgradba ocenjena na tri milijarde evrov, s čimer je spet v vrhu, saj je menda najdražja upravna stavba na svetu.



Zdaj v njej zasedata oba doma romunskega parlamenta, tam so tudi nekatere druge ustanove, kongresni center in številne druge institucije, vendar je stavba še vedno večinoma prazna. Notranjost večine od 1100 sob ni dokončana. Zgodovinar Tony Judt je dejal, da je palača parlamenta »monstruozna metafora neomejene tiranije«.
 

Razsipništvo prvega kralja

Severozahodno od Bukarešte, približno 140 kilometrov od tega mesta, v gozdovih Južnih Karpatov, smo obiskali še en primer vladarskega zapravljanja, v prav tako neoriginalnem slogu. V nasprotju s Palačo parlamenta, ki bi jo lahko, ampak le okvirno uvrstili med neoklasicizem, je grad Peleș (Castelul Peleș) neorenesančna poletna rezidenca romunskih kraljev.

V drugi polovici 19. stoletja je Romunija postala samostojna kneževina, nato kraljevina. Na prestol je prišla nemška dinastija Hohenzollern-Sigmaringen. Njen prvi romunski vladar, princ, potem kralj Carol Romunski, se je v začetku 70. let 19. stoletja odločil, da bo naredil zase in za svojo družino palačo kot iz pravljice.

V bližini Sinaie je zgradil Peleș, podoben nekaterim dvorcem, ki so jih v tem času gradili v Nemčiji. Ogromna količina lesa je obdelana za umetniško dekoracijo 160 sob, številna stopnišča in druge prostore v dvorcu. Vsaka soba je urejena v drugačnem slogu. Mnoge so natrpane s pohištvom, kot je bilo običajno v času historicizma. Grad Peleș ima med drugim svoje gledališče/kino, koncertno dvorano, apartma za posebnega gosta, avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa, turški salon, veliki (italijanski) salon, knjižnico, veliko zbirko orožja ...


 

Prvi evropski grad z elektriko

Pri gradnji Peleșa so sodelovali arhitekti in umetniki iz več držav, Avstro-Ogrske, Francije in drugih. V gradu so številna dela evropske uporabne umetnosti: kristalni lestenci iz Murana, vitraži iz Nemčije, tapiserije iz Francije, usnjene tapete iz Cordobe ... Več odličnih slik večjega formata je naredil slavni Gustav Klimt. Peleș je bil dokončan leta 1883 in je že tedaj imel centralno ogrevanje. V njem je tudi dvoje dvigal in centralni sesalni sistem. Bil je prvi evropski grad z elektriko.

Od leta 1947, ko je zadnji romunski kralj zapustil državo, je Peleș, ki so ga v zgodovini obiskali številni umetniki in vladarji, v državni lasti. Leta 2008 so ga vrnili kraljevi družini, vendar je ostal muzej. V komunističnih časih ni bil uničen in je bil deloma odprt za javnost – da bi lahko ljudje videli, kaj so kralj in njegova družina delali z denarjem prebivalstva. Čeprav cena vstopnic ni nizka, ima Peleș na leto okrog 450.000 obiskovalcev, vzdrževanje pa v celoti financirajo prihodki od turizma.