V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je z ilustratorjem Petrom Škerlom pogovarjala o tem, kako ob otroških besedilih v sebi zbudi malega Petra, o samoti in miru, ki sta ključna, da se lahko poglobi, ter o gospe s klobukom, ki je bila njihova figura na akademiji, in njeni poti do pravice. Pa tudi o tem, da slikanice večkrat nagovarjajo tudi odrasle.

Pred leti je na obletnici valete do njega prišla nekdanja učiteljica slovenščine. »Veš, Peter, tole mi moraš pa podpisati, tole sem shranila, ko si v petem razredu narisal kurenta na Ptujskem polju,« pripoveduje Peter Škerl, ki mu je ta ilustracija iz otroštva ostala v jasnem spominu. »Pokazala mi je papir A4-formata, ves zmečkan in prepognjen, z mojo risbo. Zame je bilo to nekaj zelo posebnega. Shranila je to risbo kurenta, kot da bi slutila, da me bo pot vodila v likovno smer,« v umirjeni hotelski kavarni v Dolenjskih Toplicah malce skrivnostno razlaga ilustrator.

Med pravljičnimi liki iz otroštva mu je bila najbolj ljuba Pika Nogavička – očarala ga je njena igrivost, bila je močna in samostojna junakinja, sama je živela v veliki hiši Čira čara. Posebej sta ga zaznamovala tudi Medvedek Pu in Mali Princ, ki sta mu odprla svet razmišljanja, filozofije. Kako pomembno pa je, da ilustrator pravljic govori jezik otrok?