Zakaj se spomenike, na katerih je zgrajena naša zavest, »briše« iz prostora?

Spomeniki in javna plastika so pogosto tarča takšnih in drugačnih vandalizmov, problematično je tudi njihovo načrtno rušenje in nadomeščanje, so opozorili na ponedeljkovi okrogli mizi v Galeriji Dessa. Ob tem so tudi poudarili, da ni nepomembno, kako so objekti postavljeni v prostor ter opozorili na neskladja v pravni ureditvi tega področja.

Okroglo mizo Naši spomeniki in javna plastika v prostoru in na papirju so pripravili Društvo arhitektov Ljubljane, Društvo likovnih umetnikov Ljubljane ter Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov. Spomeniki namreč po besedah predsednika Društva arhitektov Ljubljane Jurija Kobeta načenjajo več vprašanj, med najbolj perečimi problemi pa je njihovo rušenje in nadomeščanje.
 

Izginuli spomenik, požagani jambori

»Pri rušenju spomenikov zadevamo v tisto, kar nasprotuje kulturi urbanega,« je opozoril Kobe, ki ne razume, zakaj se spomenike, na katerih je zgrajena naša zavest, »briše« iz prostora. Tako je denimo izginil spomenik ženskim demonstracijam proti fašističnemu nasilju poleti 1943 Edvarda Ravnikarja, ki so ga na Ciril-Metodovem trgu postavili leta 1953, leta 2010 pa so ga nadomestili s skulpturo Dragice Čadež na Pogačarjevem trgu. Spomnil je tudi na požagane jambore z rdečo zvezdo ob Poti spominov in tovarištva.

Po Kobetovih besedah so za ljubljansko društvo arhitektov med drugim sporni tudi reklamni zasloni na 45 metrov visokem obelisku pred Gospodarskim razstaviščem, ki je delo arhitektov Marka Šlajmerja in Vladimirja Braca Mušiča. Obelisk je bil postavljen leta 1958 v spomin na sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije.

»Objekt se v prostoru ne neha tam, kjer so njegove fizične meje. Njegov vpliv v prostoru je zaradi pomena in zgodovinske vrednosti večji. Tudi spomeniki oziroma objekti, ki jih ni več, še vedno tvorijo naš prostor. Če je že prostor sedimentacija spominov, katerih pomen je skrit v plasteh, je spomenik ekstrakt teh spominov. Zelo podobno je s plastiko, s spomenikom, ki ni narejen v spomin nečemu, ampak za oblikovanje prostora ali za uživanje v prostoru. Razlika med plastiko in spomenikom se počasi združuje v enako funkcijo,« je sklenil Kobe.


 

Nedorečena zakonodaja na področju postavljanja spomenikov

Prostorska načrtovalka in arhitekta Martina Lipnik je spregovorila o veljavni zakonodaji na področju postavljanja spomenikov, ki je po njenih besedah nedorečena na vseh ravneh. Opomnila je tudi na ideološko razsežnost. Ena oblast lahko spomenik poruši, druga pa ga postavi nazaj – kot se je to zgodilo na primeru omenjenih jamborov, saj bodo zdaj dobili replike.

Spomnila je tudi na primer dveh spomenikov v Kočevskem Rogu, pri grobišču pod Krenom. Ker kapela, izbrana na natečaju, vrsto let ni bila zgrajena, se je vlada Andreja Bajuka leta 2000 odločila, da bi postavila obelisk. Zanj je kasneje urbanistični inšpektor dejal, da je črna gradnja in da bi ga bilo treba porušiti, česar pa niso storili. Šele leta 2004, skoraj deset let po natečaju, so vendarle postavili spominsko kapelo, tako da zdaj na tem kraju stojita dva državna pomnika.

Država se mora po njenem prepričanju angažirati, da bo to področje uredila. Smernice postavljanja in vzdrževanja spomenikov oz. spominskih obeležij in plastik, javnih in zasebnih, morajo biti ustrezno opredeljene v Nacionalnem programu za kulturo in Strategiji s področja kulture. Velike zadrege, ki bi jih bilo treba rešiti, so po njenih navedbah na področju spomenikov iz časa NOB, antifašističnih bojev in povojnih dogodkov.