Potopitveno (immersive) gledališče je ekskluzivna izkušnja. Gledalec oziroma obiskovalec se v zgodbo potopi, zlije. Ne sedi pri miru in spremlja dogajanje na odru, ampak se giblje po različnih prostorih in sam izbira, kaj bo videl in doživel. Na Celjskem gradu bo danes in jutri čas (in prostor) za potopitev med člane najpomembnejše srednjeveške rodbine na naših tleh.

Bistvo potopitvene izkušnje je odstranitev vseh barier med igralci in gledalci. Skupaj so. Gledalci, vsako uprizoritev bo lahko videlo največ 150 ljudi, dihajo z igralci, ki so praktično na dotiku roke. Že gledališče je blizu, potopitveno gledališče pa je skupaj. Obiskovalec je potopljen in vključen v dogajanje. Sam sledi likom in prizorom. Nihče v posamezni uprizoritvi tako ne vidi vsega, ker je na različnih koncih hkrati odigranih več prizorov. Vsak bo dobil svojo izkušnjo. In hotel še.

V uprizoritvi so štirje skupni prizori, nato se dogajanje raztrešči po celotnem grajskem poslopju in obiskovalci se sami odločajo, kateri prizor si bodo ogledali. Nihče torej ne bo videl vsega. FOTO: LR Photography

V dveurni uprizoritvi bodo štirje skupni prizori, v katerih bomo spoznali Celjske grofe. Očeta Hermana II. (Renato Jenček), njegovo hčer Barbaro Celjsko (Tina Gorenjak), sina Friderika II. (Luka Bokšan), vnuka Ulrika II. (Luka Ostrež) ter seveda Veroniko Deseniško (Urša Rupnik). Ko bo posamezen skupni prizor odigran, se bodo obiskovalci sami odločili, katero in čigavo zgodbo si želijo videti. Skupno bodo obiskovalci lahko videli več kot 20 posameznih dramskih prizorov in fizičnih performansov po celotnem grajskem poslopju. Priporočena je udobna obutev.

Gledališki list kot zemljevid

Avtorica idejne zasnove in asistentka koreografije Mojca Majcen je dobila zamisel za uprizoritev v New Yorku, kjer je pred leti gledala predstavo Sleep no more gledališke skupine Punchdrunk. Nato sta leta 2020 z Aleksandrom Sašo Ilićem, ki je tudi režiser in koreograf uprizoritve Celjski vsi, postavila na oder uprizoritev potopitvenega gledališča v Beogradu, ki je bila kljub epidemiji uspešnica. »Predstavo skupine Punchdrunk, ki sem jo gledala v New Yorku, igrajo tudi v Šanghaju in Londonu. Ljudje, ki niso veliki ljubitelji teatra, se v potopitvenem gledališču zaljubijo vanj,« je pojasnila Mojca Majcen.

Urša Rupnik je Veronika Deseniška. FOTO: LR Photography

Glede na bogato zgodovino Celjskih grofov v knežjem mestu je bila odločitev za vsebino skoraj logična. Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja Nuša Komplet Peperko priznava, da je sprva zavzdihnila: »A spet Celjski!« Pa se je hitro vse obrnilo, je dodala. »Če delamo potopitveno gledališče, moramo delati Celjske in moramo jih delati na gradu. Ker grad igra za nas. Dobesedno.« Prvi skupni prizor je 11. april 1451, ko je Friderik II. podelil Celju mestne pravice. »Štirje skupni prizori so na glavni ploščadi. Po odigranem prizoru se dogajanje raztrešči na posamezne simultane, sočasne prizore. Nato se spet zberemo na ploščadi in gremo v drugo dejanje, ki mu spet sledijo sočasni posamezni prizori. Tako štirikrat do konca in tega, kaj je preživelo od Celjskih grofov,« je pojasnila Mojca Majcen.

»Gledališki list bo tudi zemljevid vsakega dejanja. Videl boš, katera zgodba se kje dogaja, in samo enkrat bo odigrana. Lahko se boš samo sprehodil po gradu, vmes se ti bo nekaj zgodilo in boš šel še kam drugam. Lahko se zgodi, da bo kakšen gledalec videl samo pol prizora, da bo iz kakšnega prej odšel,« je pojasnila Nuša Komplet Peperko.

Intenzivnost predstave bodo obiskovalci občutili na lastni koži. FOTO: LR Photography

Glasba in zgodba na nož

Zgodbo Celjskih bolj ali manj poznamo. Vsaj neko vedenje imamo o njih. V tej uprizoritvi tako ni čas in prostor za faktografsko navajanje zgodovine ter za sledenje dogodkom po časovnem vrstnem redu. Nušo Komplet Peperko je v besedilu zanimalo tudi tisto, česar v resnici ne vemo, kar ni nikjer izpričano: »Recimo, kakšen odnos sta imela Ulrik in njegov ded Herman. Kdo je bil Ulrik? Če si predstavljate, da je bil brez mame, oče osumljen, da jo je ubil, vzgajal ga je ded, pri 22 letih je potoval po vsej Evropi, Barbara je financirala to njegovo romanje. Ampak zdi se mi, da je bil tako osamljen v tej liniji, da bo nekoč kralj oziroma da bo imel moč. V resnici je Herman davno pred Ulrikom umrl, ampak v predstavi lahko pripeljemo drugače. Da Herman v zadnjem prizoru reče, oprosti, Urhec, moj najbolj osamljeni kralj. Sočasno pa gledamo prizor, v katerem se Ulriku ves čas meša. Ulrik je telesen. Nima besed, le nekaj stavkov. Ves čas pa so nad njim prerokbe, kaj bo postal, kaj mora narediti. Vsi ga vzgajajo, vsi od njega nekaj hočejo.«

Prav zato, ker vsak nekaj ve o Celjskih, ni treba, da obiskovalec skozi celotno uprizoritev po posameznih prizorih sledi istemu liku. Ne glede na to, kaj in koga si bo izbral, bo intenzivno. »Vsi imamo družino, vsi vemo, kakšne so božične večerje. Lahko je zelo prijetno in domače, lahko pa tako poči, kot ne poči nič drugega. In tu je ves čas ta napetost, ali bo počilo ali ne. Seveda poči. V tej predstavi gre vse na nož. Nobenega prizora ni, ko bi se samo malo pogovarjali. V vsakem mora nastati neka zareza. Verjetno tudi zato, da motivira obiskovalce, da gredo naprej,« je pojasnila Nuša Komplet Peperko.

Obiskovalci se bodo sami odločili, kaj bodo videli. Nihče pa ne bo videl vsega. FOTO: LR Photography

Ogromno doda glasba, ki jo je posebej za to uprizoritev ustvaril skladatelj Leon Firšt. Nuša Komplet Peperko pravi, da Firšt dela glasbeno dramaturgijo. »Če bi samo glasbo poslušali, bi slišali, da so punce s svojo sodobno, dancy glasbo sodobne, Ulrik ima skoraj psihedelično, ob koncu, ko bi pričakoval neko himno, pa je tako duhovita skladba, ki povsem obrne logiko. Izjemno.« Mojca Majcen je sklenila: »V Celju imamo veliko zakladov in eden od umetniških zakladov je Leon Firšt, ki je absolutni genij. Napisal je čudovito glasbo, ki je v samem bistvu tega potopitvenega teatra.«

Čutiti na koži

Načrt je, da bi uprizoritev Celjski vsi na Celjskem gradu, največjem srednjeveškem gradu pri nas, ki ga upravlja Zavod Celeia Celje, postala redna. Da bi bil to del kulturnega turizma, je pojasnila Mojca Majcen. »Da bi vsi turisti, ki pridejo sem in tako ali tako na gradu podoživljajo zgodovino, ker je scenografija fantastična, dobili še zgodbo na dlani. To je dodana vrednost. Zato je cilj, da se to razvija, forma se lahko spreminja, lahko je vedno drugačna. Pomembno je, da se zabavaš.«

Obiskovalci bodo nosili maske, kot jo ima v roki kronist, komornik in spletkar Igor Sviderski. FOTO: LR Photography

In lahko se zabavaš brez ovir. Skrit za masko, ki jo dobi vsak obiskovalec, da se loči od nastopajočih in da si lahko morda tudi več privošči. Mojca Majcen je poudarila, da bo izkušnja popolna, če se bomo prepustili. »Gre za specialno, ekskluzivno izkušnjo, ker je lahko hkrati na gradu malo ljudi. Imaš možnost gledati vrhunske igralce in plesalce čisto zraven sebe. Čutiš njihovo energijo, njihov znoj, strast. To je absolutni naboj. Ker na svoji koži čutiš vse.«