Kako so gospodje Žovneški postali grofje Celjski

Grofje Celjski so najpomembnejša plemiška rodbina, ki je živela na območju današnje Slovenije. Svoj meteorski vzpon so začeli kot svobodni gospodje Žovneški, cesar Ludvik Bavarski pa jih je aprila 1341 povzdignil v grofe Celjske. Še precej večji pomen je imelo pogrofovljenje 30. septembra 1372, ko je cesar Karel IV. Luksemburški Celjske ponovno povzdignil v državne grofe in je celjska grofija dobila bistveno večji obseg. Ob 650. obletnici tega dogodka v Pokrajinskem muzeju Celje nocoj odpirajo razstavo, na kateri bodo nekatere listine prvič predstavljene širši javnosti.

Friderik Žovneški je na celjskem Starem gradu, ki je bil največja srednjeveška utrdba na današnjem slovenskem ozemlju, bival že od leta 1333. Tja je prišel po izumrtju rodbine Vovbržanov, Celje je bilo namreč središče vovbrške posesti v Savinjski dolini. »Vnel se je spopad za vovbrško dediščino, ki je trajal enajst let, Friderik pa je bil zaradi bližine svojih matičnih posesti najbolj motiviran. Poleg tega je imel zelo dobre sorodstvene povezave, s pridobivanjem velikih posesti je pridobival tudi vojaško moč, in tako se je usidral na Starem gradu. Ker je bil že tako močan, je lahko izprosil pri takratnem cesarju Ludviku Bavarskem, da ga je povzdignil v grofa. Ker je živel v Celju, je dobil pridevnik Celjski,« pojasnjuje avtor razstave in publikacije, ki je ob tem izšla, Damir Žerič.

Listina o povišanju Hermana in Viljema ter njunih dedičev in potomcev v grofe Celjske, Brno, 30. septembra 1372. FOTO: hrani Arhiv RS, SI AS 1063/4291

Žerič poudarja, da je bilo pogrofovljenje leta 1341 zelo omejeno. Čeprav je Friderik dobil pridevnik Celjski, Celje in celjsko gospostvo nista bila vključena v novonastalo grofijo, vanjo ni bila vključena niti prvotna posest Žovneških, torej gradova Žovnek in Ojstrica ter stolpa Šenek in Libenštajn. »Da takratni vladar ne bi posegal v pravice Habsburžanov, je Celjskim za grofijo določil posestva gospostva Lemberg pri Šmarju pri Jelšah, ki so bila fevd krške škofije. Čeprav so Celjski postali državni grofje, je bilo to državno grofovstvo zgolj simbolično. Naziv je bil povezan bolj z večjim ugledom kot z neko formalno močjo,« pravi Žerič. A od takrat so Celjski samo še rasli, Friderik pa je spremenil svoj grb in stari žovneški grb zamenjal s tremi vovbrškimi zvezdami.

Pečat grofa Hermana I. Celjskega, Celje, 10. februarja 1379. FOTO: hrani Arhiv RS, SI AS 1063/4312

Bogatenje z judovskim kapitalom

Kot piše Damir Žerič, je Friderik Celjski po letu 1341 vztrajno večal bogastvo, pri tem pa si je precej pomagal z judovskim kapitalom. Celjski so bili lastniki cele vrste gradov, ko je novi cesar Karel IV. Luksemburški 30. septembra 1372 v Brnu Hermana in Viljema, ki ju je imenoval svobodna gospoda z Žovneka, ponovno povišal v grofa Celjska. To drugo povišanje v grofe je za Celjske precej pomembnejše, razlaga Žerič: »Celjska grofija je bila sedaj bistveno večja, obsegala je gospostvo Gornji Grad, ki je bilo fevd Oglejskega patriarhata, staro žovneško posest, gospostvo Lemberg in staro vovbrško dediščino s središčem v Celju. Poleg tega je bil celjski grofiji podeljen status državno neposrednega fevda. Prav ta status je na simbolni ravni začel rahljati zvezo med deželnimi knezi Habsburžani in Celjskimi.«

Habsburžani, ki pri prvem povišanju niso imeli pomislekov, pri drugem povišanju Celjskih niso bili tako ravnodušni. Njihovo privolilno pismo je tako izšlo šele 7. novembra 1372, torej več tednov po povišanju. Žerič opozarja, da sta seniorja habsburške hiše Albreht in Leopold celo zapisala, »da pristajata na povišanje Celjskih šele zaradi vztrajnih prošenj, želje in volje samega vladarja, kar pomeni, da sta izstavila to privolilno pismo po cesarjevi intervenciji«. Bila pa sta tudi precej predrzna, saj Celjskih nista titulirala kot državnih grofov. Cesar je namreč določil, da morajo vsi Celjske grofe naslavljati kot državne grofe, sicer bodo dobili kazen sto mark suhega zlata.

Pečat cesarja Karla IV. Luksemburškega z listine o povišanju Žovneških v grofe Celjske, Brno, 30. septembra 1372. FOTO: hrani Arhiv RS, SI AS 1063/4291

Vojni dobičkarji

Cesar seveda ni imel Celjskih tako zelo rad, pač pa so bile vse to politične igrice in boj za prevlado, pojasnjuje Žerič: »Luksemburžani so bili v 14. stoletju prevladujoča rodbina in s podeljevanjem privilegijev vazalom konkurenčnih rodbin so slabili njihovo moč in ustvarili novo mrežo zavezništev.« In to je Celjskim z izjemno podjetnostjo in nič kaj zadržanim oportunizmom precej uspevalo. Friderik Celjski je že do povišanja v grofa leta 1341 pridobil okoli 15 gradov, do Viljemove smrti so jih pridobili še dodatnih 40, pa se tu ni ustavilo. »Friderik I. je vsako leto kupil en grad, od Habsburžanov so prevzeli ogromno gradov, ker jim niso mogli vračati denarja, zadolžnice so bile pogosto pri celjskih Židih. Ko niso mogli več vračati denarja, so prišli Celjski in jih odkupili,« pojasnjuje direktor muzeja Stane Rozman.

Da si lahko predstavljamo veličino bogastva, Rozman razloži, da so denimo posojali vsote, kot je 200.000 zlatnikov, medtem ko je bil najdražji grad v okolici prodan za 12.000 zlatnikov. Žerič opiše konkreten primer: »Celjski so Habsburžanom posodili več tisoč zlatnikov za neki vojni pohod, Habsburžani pa so jim zastavili štiri gradove, ki so stali med Laškim in Radečami. Celjski so bili plačanci, bojevali so se od Baltika do Črnega morja, odkupovali so dolgove zadolženih plemiških rodbin. Niso bili le politiki, vojaki, ampak tudi spretni poslovneži.«

Grad Žovnek, Carl Reichert, 1865. FOTO: hrani PMC

650 let stari listini

Ob povišanju leta 1372 sta izšli listini, cesar je imel očitno ob sebi vsaj dva pisarja, ki jima je narekoval, meni Žerič. Obe listini hrani Arhiv Republike Slovenije. Malenkost se razlikujeta v opisu meja celjske grofije, prepis ene, ki sicer na več mestih potvori vsebino, pa najdemo tudi v Celjski kroniki, ki ostaja najpomembnejši zgodovinski vir za proučevanje zgodovine grofov in knezov Celjskih. V pokrajinskem muzeju bosta za mesec dni prvič doslej razstavljeni originalni listini iz let 1341 in 1372, originila je za ta čas posodil Arhiv RS. Prav tako bo razstavljen prepis v Celjski kroniki, ki jo hrani Zgodovinski arhiv Celje. V publikaciji, ki je izšla ob razstavi, so prvič predstavili tudi listino, izdano 30. novembra 1323, ki jo hrani avstrijski državni arhiv, v njej pa je Celje prvič omenjeno kot trška naselbina, prvič so omenjeni Stari grad in trg, pa tudi turn, ki ga danes poznamo kot Knežji dvor. Ta je bil kasneje po mnenju raziskovalcev »najimenitnejša arhitektura v vsem vzhodnoalpskem prostoru, pravi arhitekturni biser in statusni simbol moči Celjskih«, je še dejal Žerič.

Domnevni portret Konrada Žovneškega. Kot piše avtor publikacije Damir Žerič, je bil najverjetneje prav on viteški pesnik Der von Suonegge, avtor treh pesmi, ki so bile okoli leta 1300 objavljene v Codexu Manesse, bolj znanem kot Veliki heidelberški rokopis, najpomembnejšem rokopisu srednjeveške viteške lirike v nemškem jeziku. FOTO: hrani Pokrajinski muzej Celje

Ponosen je, da bodo predstavili tudi pečate Celjskih grofov, od Friderika I., Hermana I., Ulrika I., Viljema do Hermana II. »Znan je samo en Viljemov pečat in kopija bo na razstavi. Razstavljene bodo še druge muzealije, potrudili smo se, da bodo le predmeti iz 14. stoletja, od namiznega posodja, svečnikov, pečnic do delov bojne opreme.« Dodal je, da so bili vsi pečati vtisnjeni v naravni, zelenkasti čebelji vosek, šele Herman II. je po letu 1400 začel pečatiti v rdečem vosku.

Razstava bo odprta do oktobra 2023, ko bodo po enem mesecu originale vrnili, bodo na ogled kopije. Kot je napovedal Rozman, se namerava muzej v prihodnosti več ukvarjati s prvo generacijo Celjskih, že prihodnje leto pa jih čaka 700. obletnica prve omembe Celja kot trga, februarja bodo ob tem predstavili posebno znamko Pošte Slovenije.