Vsi smo na isti ladji in plujemo v eno smer. Pa saj na Zemlji drugače niti ne more biti. Prav tako drži, da ljudje nismo središče sveta, ampak le pika v neskončnosti vesolja. In vendar kaže kljub znanstveni očitnosti (tudi) umetniško naprej razlagati, da je Zemlja okrogla, kajti svetlobe neskončnega ni nikdar toliko, da je ne bi zatemnilo mračnjaštvo končnega.

Megaspektakel Sfera Mundi – Potovanje okrog sveta svetovno znane katalonske gledališke skupine La Fura dels Baus obeta umetniško doživetje – tudi v humanističnem slogu: ne, za mano ne bo potopa, ampak bodo prišli drugi.

V pogovoru za Delo ga je z navdušenjem napovedal režiser predstave Carlus Padrissa in pojasnil, kako je vse povezano – »preteklost se prek sedanjosti v neskončnost plete s prihodnostjo« –, zato je mogoče potegniti zanimivo vzporednico. »Kakor se je pred pol tisočletja portugalski pomorščak in raziskovalec Ferdinand Magellan z odpravo podal na novo pot okoli sveta in nam pomagal spoznati, da je ta res okrogel, danes, primerljivo prelomno, načrtujemo ekspedicijo (SpaceX) na Mars.« Odštevajmo! Deset, devet, osem, sedem ... Seveda noben revolucionarni preboj teme ne razkadi takoj, tudi Magellan je ni. Dolgo je bilo treba razlagati, da Zemlja ni ravna ploskev z zmaji, ki bruhajo ogenj ob njenih robovih.


 

​Zgodovina, umetnost in prihodnost

​Odprava (iz obdobja 1519–1522), ki jo je vodil Magellan, je bila naporna, kar težaška, in z ogromno evropsko posadko. Vkrcalo se je »veliko Portugalcev, Špancev, Grkov in prav tako Italijanov: med njimi je bil Magellanov asistent, beneški učenjak Antonio Pigafetta, ki je vse dogodke skrbno zapisoval v dnevnik. Pa še Belgijci so bili zraven, kot tudi Angleži, Nemci in drugi. V tistem času je bila Sevilla nekakšna vrata v novi svet, ogromno mornarjev si je v njej iskalo delo.«

Lahko rečemo, da je to bila »prva evropska ekspedicija«, kralj Karel V., za čigar krono so prijeli za vesla in se pustili premetavati po nevihtnih oceanih, pa prvi »evropski voditelj«. Rojen v Belgiji (v Gentu leta 1500) je pri petnajstih prevzel vladanje na Nizozemskem, dve leti pozneje se je preselil v Kastiljo in zavladal tudi tam. Enako se je povzpel še v Aragoniji, Burgundiji in prevzel večji del Italije, okrog Neaplja, še Sveto rimsko cesarstvo. Kako izjemna zgodovina povezovanja!

Prav tako izjemno ​Magellanovo podjetje, čigar cilj je bil obkrožiti svet in ga je financiral Karel V., je tudi zgodba megalomanskega spektakla, ki ga je režiral Padrissa. Kot bomo lahko umetniško spremljali, v njem ne bo imel glavne vloge portugalski pomorec (pričakovati je desetmetrskega velikana), ampak najneznatnejši član ekspedicije, njegov zvesti suženj. Doma z Dišavnih otokov je bil že leta prej kupljen na vzhodu, v Melaki, prepeljan na Portugalsko in tam tudi pokristjanjen v Henrika iz Melake (Henrique de Malacca).

Zgodovina uči, da sta bila z Magellanom​ tesno povezana, suženj, ki je gospodarja spremljal na vseh potovanjih in tako tudi na poti okoli sveta, kjer mu je bil za interpreta, je v resnici revolucionarni Zemljan, ki je prvi obkrožil svet. Z vzhoda je pokorno pripotoval na zahod, da bi od tam spet moral podložno na zahod ... Raziskovalec Magellan, ki se z zgodovinske ekspedicije ni vrnil živ, saj so ga ubili na Filipinih, mu je po svoji smrti obljubil prostost; ni bila samoumevna. Pozneje se je za osvobojenim sužnjem izgubila vsaka ­kronistična sled.


 

Vse je nared

​Vsega o spektaklu ne bomo izdali, zapišimo pa, da bo, kot je pojasnil Padrissa, najpomembnejši del glasba (Stravinski, Prokofjev ...), za katero bo poskrbel Orkester Slovenske filharmonije. Zanimiva bodo tudi besedila, saj zajemajo iz kronik Antonia Pigafette, ki si je, bogatega rodu, mesto na Magellanovi odpravi plačal sam. Privlačen bo ples, prav tako poplesavanje luči, in, če si je mogoče umetniški dogodek pravilno predstavljati vnaprej, po občinstvu bo pršela voda: ker smo v letu 2018, je bodo porabili prav toliko litrov.

Grajski grič bo videti zanimiva kulisa, saj bo kot vesoljsko plovilo, namenjeno na veliko novodobno ekspedicijo, na Mars. Pri predstavi, ki obeta mnogo užitkov za vse čute, naj bi svojo vlogo, med drugim, odigral še brezpilotnik, in ker želi biti Padrissova umetnost »totalna«, bo pri vsem (morda prav tako s telefoni, če bo sistem vzdržal) sodelovalo občinstvo. Povezovanje med ljudmi je »ključno«, tudi digitalno podajanje roke, kakor ni odveč ponoviti, da smo vsi na isti ladji in da je teh hkrati neskončno. Univerzum je neskončnost.

Da bi umetniki to brezkončnost čim bolje približali, vadijo, kot je povedal katalonski režiser, vsak dan – ko smo ga nazadnje v četrtek poklicali v Barcelono, sta bila z ženo namenjena pogledat, kako poteka vaja. Tudi Ljubljano je med pripravo spektakla obiskal dvakrat. Vse je pripravljeno. Zadovoljstvo je vnaprej veliko in prav tako močno veselje, da bo premiera v Sloveniji. »Potem ko smo lani [na ljubljanskem Kongresnem trgu] postavili scensko kantato Carmina Burana, ki je bila izjemno lepo sprejeta, smo bili takoj za, ko so nas povabili, da bi tam uprizorili še naš naslednji projekt, Sfera Mundi – Potovanje okrog sveta. Dekor je nadvse primeren z grajskim gričem v ozadju, tudi za orkester je trg sijajen ... In tako smo se lotili.«


 

Malo politike

Carlus Padrissa je Katalonec, umetnik in torej nekako tudi politični človek. Zgodovina Katalonije uči, da je bila ta v dobi Karla V. z Aragonijo povezana v nekakšno federacijo. Federacija bi bila, kot pravi umetnik in razmišljajo neredki Španci, lahko rešitev v prihodnosti. Zanimivo bo spremljati, kam bo zavila zgodovina. Ni nemogoče, da se bo Španija iz monarhije preoblikovala v republiko. »Prava pot je demokracija, bolj neposredna in živa. Časi so tudi tehnološko taki, da lahko ljudje čedalje bolj sodelujejo pri sprejemanju odločitev. In kakor si želijo sami javno izraziti mnenje – zakaj ga ne bi smeli tudi med gledališkim spektaklom po mobilnih telefonih? –, jih je mogoče zlahka povprašati po njem.«

Da je hotenja po ljudskem udejstvovanju ogromno, se v Kataloniji intenzivno kaže zadnja leta, ko so si toliko prizadevali za referendum o samoodločbi. Katalonski narodni značaj, iz katerega so zrasla številna svetovno znana umetniška imena: Dalí, Gaudí, Miró ..., od nekdaj razkrivata velika kreativnost po eni strani in velika pragmatičnost po drugi: v katalonski mentaliteti lovita ravnovesje rauxa in seny. Prvi izraz obeta razpad presoje, razpuščenost in podivjan pobeg v ustvarjalnost, medtem ko drugi ubeseduje preudarnost in poudarjeno kmečko pamet. Padrissa ju je v pogovoru za Delo slikovito ponazoril s primerjavo o želji po kopanju, plavanju in hkratnem ohranjanju suhe obleke na sebi. »Katalonija je sredozemska dežela, od nekdaj smo prostor prihajanja in odhajanja, nekakšen most med severom in jugom ... V nas je veliko strasti, a tudi razumnosti.«
 

Nekje vmes

Ker je v Katalonce vtisnjeno iskanje ravnovesja, ga bodo – politično – morda našli na pol poti med želenim independentizmom in sedanjim unionizmom. Tudi Padrissa se postavlja mednju, »moja družina je na strani zagovornikov neodvisnosti, saj prihajamo iz notranjosti Katalonije, jaz pa hočem biti bolj odprt, kajti v srcu pripadam vsemu svetu.« Sodeč po projektih, ki jih pripravlja La Fura dels Baus, je kristalno jasno, da je državljan sveta, zato »verjamem, da bi bila federacija najboljša rešitev za Španijo«.

Pred kratkim je v njej zavel drugačen veter, kajti »v novi vladi je več žensk kot moških, kar je dobro znamenje. Do enakosti je resda daleč, miniti bo moralo še mnogo let, a smer je prava«. Kakor je bila prelomna Magellanova ekspedicija na novo pot okrog sveta ...