»Če ne moreš več teči, teci hitreje.«

Češkemu čudežnemu tekaču Emilu Zátopku (1922–2000) tako kot marsikateri legendarni osebnosti pripisujejo najrazličnejše zgodbe in izjave, že njegova športna pot je bila skrajno nenavadna in navdihujoča, a izjava iz naslova je res njegova, potrjeval jo je s svojimi zgodovinskimi zmagami.

Zátopkova tekaška kariera je izbruhnila v času po zatonu tekačev s severa Evrope in pred zmagoslavji kraljev daljav iz Magreba, Kenije in Etiopije, v času po drugi svetovni vojni: doslej nepresežen je njegov nastop na olimpijskih igrah leta 1952, ko je dobil zlato medaljo v teku na pet in deset kilometrov ter v maratonu, ki ga je odtekel prvič v življenju.

Športna javnost si ga je zapomnila po rezultatih, posebnem slogu teka in treniranja ter po neskončni blagosti, dobrodušnosti, prijaznosti in neustavljivi komunikativnosti. Med letoma 1949 in 1951 je nastopil na 69 tekmovanjih in na vseh gladko zmagal. V Helsinkih je leta 1952 postavil olimpijski rekord in dobil zlato medaljo v maratonu. Skupaj je postavil osemnajst svetovnih rekordov.

Prvič je postal olimpijski zmagovalec že na igrah v Londonu leta 1948, v teku na pet in deset kilometrov. Častnik, ki se je poročil z metalko kopja Dano Ingrovo, hčerjo svojega polkovnika, je bil rojen isti dan kot ona in istega dne sta pozneje, na olimpijskih igrah v Helsinkih, postala olimpijska zmagovalca. Ona je dobila zlato medaljo uro pred tem, ko je v teku na pet kilometrov slavil njen mož.
 

Milostna bolečina

Ko je Zátopek tekel, se je zmeraj zdelo, da se izredno muči, z grimasami je dajal vtis, da neznosno trpi. Eden izmed biografov je zapisal: »Zdi se, da med tekom koplje po sebi kakor v transu, strašansko se pači, obraz ima popolnoma skrotovičen od napora, torzo ves zvijajoč, med tekom ima videz boksarja, ki se bori z lastno senco, njegovo telo se zdi kot razmajan, razrahljan, razbolel mehanizem.« To je Zátopek komentiral v svojem slogu: »Nisem bil dovolj nadarjen, da bi hkrati tekel in se smejal.« O bolečini, ki se pojavlja med tekaškimi napori, je imel posebno mnenje: »Bolečina je nekaj milostnega. Če traja brez prekinitve, postane dolgočasna.«

Tekač, ki so mu mediji dali ime »češka lokomotiva«, se je rodil v Kopřivnicah v nekdanji Moravsko-šlezijski regiji v revni delavski družini, pri petnajstih je delal v tovarni čevljev Bata, do osemnajstega leta se ni ukvarjal s športom. Velja za začetnika intervalnega treninga. Izumil je svoj način intervalnega treninga, treniral je vsak dan brez izjeme, v vetru, dežju, snegu, vročini, in v nedogled z različnimi hitrostmi ponavljal štiristometrski stadionski krog, brez štoparice in brez trenerja, včasih je treniral kar v vojaških škornjih.

Tudi ko je tekmoval, se ni oziral na koledar, nastopal je pogosto, doma in v tujini, na tekmah različnega ranga, ni izbiral le velikih atletskih tekmovanj. O atletih, ki so ga nasledili, je imel svoje mnenje: on je treniral sam, oni pa so sčasoma postali središče večje skupine, v kateri so zdravniki, trenerji, znanstveniki in drugi.
 

Športnik, ki je rešil svet

Nocoj je na odru novomeškega Anton Podbevšek teatra svetovna praizvedba dela Boštjana Videmška Lau(f)story v režiji Matjaža Pograjca. Športnik, novinar in pisatelj je pred tremi leti v sodelovanju z istim režiserjem podpisal Rokovo modrino, svoj gledališki prvenec z zgodbo o Roku Petroviču, za tokratno predstavo pa se je odločil brez težav: »Matjaž Pograjc, skupaj sva delala Rokovo modrino in sva super uigrana tudi brez ene same besede, mi je poslal sms: 'Ali poznaš športnika, ki je rešil svet?' Takoj sem mu odgovoril: 'Emil Zátopek.' Sledilo je: 'Naredi.' To je bilo vse.«

Videmšek pravi, da Lau(f)story nikakor ni predstava o mučenju telesa, ampak »o človeku, ki je v času najbolj trde hladne vojne rušil zidove med zahodom in vzhodom, razbijal klišeje in predsodke ter bil herojski borec za svobodo. Je predstava o boju proti vsem oblikam totalitarizmov, ljubezni. Tek je le metafora. Način kanalizacije. In tudi izražanja. Lau(f) Story je razfuk cone udobja, temeljnega zla. Lahko je 1956, 1968 ali 2018.«

Videmšek je prepričan, da je Zátopek mogoč tudi danes: »Bil je produkt časa in prostora, a niti slučajno ne mislim, da so razmere in razmerja danes bistveno drugačna. Zmagoval je s človečnostjo in zaradi te tudi izgubil.«

Videmšek v svojem delu presvetljuje tragični nešportni del Zátopkovega življenja. Zunajserijskega svetovljanjskega športnika si je češkoslovaški komunistični režim izbral za maskoto, a ko so praško pomlad prišli zadušit sovjetski tanki, je Zátopek tekal od tanka do tanka in častnike Rdeče armade prepričeval, naj ne streljajo ljudi in spoštujejo njihovo voljo.

Sledila je aretacija, degradacija, poslali so iz Prage, najprej vrtat luknje za električne drogove, pozneje, ko se je lahko vrnil v Prago, so ga zaposlili kot smetarja (ki mu mimoidoči niso pustili pometati, ampak so delo opravili namesto njega). O zdelanem, pijači vdanem in pri petdesetih betežnem šampionu Videmšek navrže: »Padec komunizma leta 1989 in posledična rehabilitacija sta zanj prišla prepozno.«
Glavno vlogo v predstavi igra hrvaški igralec Jurica Marčec.